Upokojensko bo…

Prvo pranje se suši, in ko bo stroj, krog ene, končal, ga tudi v tretje poženem. Tudi danes bo vročina, pa zmorem zlagati, prepogibati, bolj ekonomično izkoristiti vrvi za sušenje, a se jih, kljub temu, ne bo nič kaj preveč izkazalo.

 

Tudi notranjo temperaturo mi je uspelo spraviti na znosnih osemindvajset, in brez sparine, seveda. Prek noči je luč svetila, pa so bila okna zaprta, da komarjev, vešč, rastlinskih stenic, sršenov… ne bi v druženje vabil.

 

Srbi povsod. Že sinoči, ko sem zalival, in zlasti pri Oliverjevem paradižniku, so si komarji omislili zabavo. Radi njih se zvečer Mala in jaz prej umikava v prostor, kajti kljub temu, da bdim nad njo, odganjam in bijem komarje, kljub temu, da jim nase pustim, da jih do nje manj dospe, kljub temu je, bogica moja, vsa popikana. In potem pike maževa, pa tata mora nenehno hrbet božati…

 

Sinoči sem še kako pogrešal njeno pomoč, čeprav – vsaj enkrat hitreje sem opravil, kot bi ob njej in z njo, pa mačkov ni preganjala, in jaz nisem vratu (s)krivil, nenehno zroč kje-pa-je-zdaj… predvsem pa – nisem polnil njene kanglice za to, da bi sosedu travo zalivala, in betona, pri naju, pa potem po lužah skakala… Giska tatina!

 

Pozna se mi utrujenost, tudi od nespanja, pa bom bolj upokojensko dan preživel. Itak se že nabira vročina, nebo pa je čisto, da bolj biti ne bi moglo. In tudi nekaj klicev naj bi opravil, danes, da slišim ljube mi glasove, da se pogovorim…

Sem sicer že včeraj nek klic preživel, reda radi, v »pogovoru«, za katerega prav nič škoda ne bi bilo, ko bi izostal. Tu in tam sem kaj povedal, večinoma pa poslušal, upajoč, da bo minilo. Čim prej, seveda. Več kot pol stoletja poznanstva terja nekaj potrpežljivosti, pač.