Lije…

Lije. Lije. To nebo se joče.

Kaj ga muči, le kaj hoče,

da dežinkaste solzice

mu na tla drse čez lice?!

Se mu sonce je prikrilo,

v hlad, v sivino ga ovilo,

pa mu smeha ni, topline,

da v oko sijaj mu šine?!

Kaj ga muči, kaj ga daje,

da mineva mu jokaje,

topota celo gromeče,

strele v daljavo meče?!

Še za hip se ne upeha,

joče, joče, ne odneha…

Naj kar joče, tožnost žene,

naj zalije mesto mene.