Nekoč,
ko sem, medtem ko ga je oče vozil, z zadnjega sedeža opazoval mercedesovo
zvezdo, me je ta znamka avtomobila impresionirala. In v otroških očeh sem tudi
sebe videl, kako se bom, odrasel, v znaku zvezde vozil…
Takrat
so bili avtomobili krepko redkeje posejani prek sveta, in še redkejše so bile
znamke, kakršna je (bila) mercedes. Pomnim, nekoč smo se znašli na neki ulici v
Bratislavi, takrat s službenim vozilom, ki je bilo dano v uporabo očetu… odšli
smo v neko veletrgovino, namenjeno diplomatom, in ko smo se vrnili, je bila
krog avtomobila gneča radovednežev…
Tovrstne
želje so me hitro minile, in že v gimnaziji sem začel popolnoma drugače gledati
na svet, in tudi na materialno, ki se na njem nahaja. Kasneje se je to gledanje
samo še dodatno zbistrilo, in sem ugotavljal, da zase, za svoje obstajanje ne
potrebujem drugega kot prostor za (pre)spati, za umiti se in krožnik pasulja
dnevno…
V mojih
očeh so vrednosti materialnih dobrin krepko padle. Kot prvo – čemu bi se trudil
in dajal več denarja, ki ga je treba zaslužiti, se zanj določenemu svojemu času
odpovedati, za to, da bi se v »znamki« vozil, ko pa se lahko prav tako vozim v
kateremkoli avtomobilu?! Nimam težav z manjvrednostnimi kompleksi, da bi se
moral s tujim perjem postavljati. Kot drugo pa – tisto, do česar zmore
dobesedno vsakdo dospeti, tisto kaj prida vrednosti ne more imeti…
Velikokrat
sem slišal, kako je bilo nekoč lažje, kot je danes. Povsod, seveda, po vsakem
vprašanju. Denimo – tempo življenja je bil počasnejši, medtem ko danes, revčki
ubogi, mentalni, ne vedo, kako bi do časa dospeli. In v šoli, tam pa je sploh
bilo lažje, kajti – manj »smo vedeli«, manj informacij je bilo v teku, danes pa
se morajo gromozansko veliko učiti…
Glede
tempa življenja sem že. In sem, ob tem, izpostavljal predvsem bebavost,
nezmožno ugotavljanja, kajti – kako, za vraga, so lahko danes pogoji obstajanja
težji, ko pa imaš, ob krajšem delovnem času, cel kup pripomočkov, s katerimi si
lajšaš delo, krajšaš čas, potreben za njegovo izvedbo, od ekonom loncev (da že
pripravljene, zamrznjene hrane ne omenim) in mikrovalovk, do
pralno-sušilno-likalnih strojev… Absurd, povsem nelogično bi bilo, ko bi do
takšnega stanja dospelo, vendar – prav nelogičnosti, bedarije, so bebavosti
najbolj, pravzaprav edino »normalne« in »resnici« ustrezne!
In v
šoli… res je, manj je bilo področij, s katerih smo se učili, a je zato učenje v
globine segalo, zahtevnost je bila krepko višja, povsod, tudi na področju
obnašanja, medtem ko danes – učijo se malodane o vsem, in to tako, da, bolj kot
ne, s površij nekaj informacij zajemajo, potem pa tistih nekaj zajetih zajemalk
razglašajo za znanje. Tudi tu je absurd, gromozanski, kajti…
Nekoč
je bila edina veda, ki je proučevala Svet, filozofija. O vsem je ugotavljala. O
značilnostih človeka, živali, rastlin, tvarin… o živetju in zdravju in smrti… o
družbenih in odnosih znotraj Narave… o izobrazbi in oliki… o preteklosti,
sedanjosti, bodočnosti… in prav zaradi tega, ker se je, s časom, poznavanje
povečevalo (ne ne vem kako radikalno, a kljub temu), prav zaradi tega je prišlo
do ugotovitve potrebe po specializaciji, po delitvi ene vede, filozofije, na
več njih, pa – kogar zanima živetje živali in rastlin, ta se bo k biologiji
podal (in se tam še bolj opredeljeval, denimo med zoologijo in botaniko), kogar
bo vleklo k ugotavljanju človeka, in njegovega načina živetja, ta bo izbiral
med antropologijo, sociologijo, psihologijo, (tudi) filozofijo…
Potemtakem
»danes« izvajajo – korak-v-nazaj! In ga izvajajo dobesedno povsod. Pomeni, z
drugimi besedami, da današnji »razvoj«, »napredek«, ni ne razvoj, ne napredek,
pač pa je, preprosto – vračanje v stare čase, v stara neka pojmovanja, in »védenja«,
pa pri tem ni mogoče govoriti samo o neki stagnaciji, daleč od tega, pač pa
dobesedno o – razkrajanju napredka, o obnavljanju vsega tistega, kar naj bi
bilo, že davno, preživeto, kot nepravilno prepoznano!
Nič
čudnega, takšno izkazovanje, pri njih, ki, itak, vedno-vse-vedo, katerim, v
bistvu, šola sploh potrebna ni, da bi z njeno pomočjo vsaj do temeljev nekega
znanja dospeli! Še obnašati se ne znajo, niti človečno sobivati, kako bi šele
vedeli o tem, da nek kup nabranih podatkov še ni znanje, pač pa le – kup nabranih
podatkov. S katerim se je potrebno na pravilen način izkazovati, da bi, MORDA,
nekoč, dejansko tudi do znanja privedel.
Da,
danes se, res je tako, učijo o vsem, naučijo pa o – ničemer! Kaj ti pomaga
petica iz zgodovine, kaj ti pomaga to, da znaš našteti neka dogajanja, letnice,
imena, ko pa zgodovine, tako pretekle, kot tiste, ki je v nastajanju, ker se v
tekočem času izvaja – ne znaš »brati«, je razumevati tako, da bi ti naučeno
(vsi neki nabrani podatki) govorilo, celo povedalo o tem, kam te bodo določena
ravnanja (ki se v časih ponavljajo, samo drugače »tehnološko opremljena«)
pripeljala?! Kaj ti pomaga učenje, ne samo zgodovine, vsega in česarkoli, ko pa
je tvoje »znanje« v praksi popolnoma – neuporabno?! Kaj ti pomaga celo
znanstven, doktorski naziv, to, da si nek »strokovnjak«, s področja
gospodarjenja, ko pa si butec, in ne veš, da kmet brez SVOJE krave (in
ostalega, kar potrebuje) NE zmore pridelovati mleka, o katerem bo SAM odločal,
posledično odločal tudi o svojem zaslužku (sedanjosti), o svojem razvoju
(bodočnosti), o svojem, v celoti gledano, živetju?!
Da, »širijo
obzorja«, obenem plitvijo plitvine… kolikor je pri bebavosti sploh moč govoriti
o tem, da se jo da še bolj plitko narediti… še bolj, in to uradno, s šolskimi
dokazili, »vedo« o vsem, predvsem o tistem, o čemer pojma nimajo! Družba »strokovnjakov«
in »strokovnosti«, ki – bog-ne-daj, da se okoliščine spremenijo, da z nekimi
(poprej) nepoznanimi dejstvi postrežejo, takoj bodo hlapca razglasili za »suverenega«,
njegovo marionetno skupnost za »suvereno«, ob čemer bodo s svojim »razreševanjem«
problemov le-te samo povečevali!
Danes o
znanju zdravnika (resnici na ljubo – večinoma so samo »zdravniki«, obrtniki z
domnevnega področja medicine… in na vseh ostalih področjih je popolnoma enako!)
odločajo pacienti… in odvetniki! O sposobnostih učitelja… starši in odvetniki!
O zmožnostih znanstvenika… butasto občestvo, kateremu je zmožnost izkazana
izključno v podobah žretja in pitja ter ostalih (najmanj pomembnih)
zadevščinah, ki do ugodja omogočajo! O umetelnosti umetnika… nepismena, netvorna
gmota bebcev, katerim vrh »ustvarjalnosti« predstavljajo harmonika in njen
hop-sa-sa-tra-la-la, in kič, v raznih svojih podobah izkazan!
Le
čevlje sodi naj kopitar, je bilo, kar nekaj časa je tega, zapisano, in slišano,
a danes… kopitarjev (ki v različnih obuvalih svoja kopita skrivajo) mrgoli,
njih znanje in poznavanje je enakovredno tistemu, ki je o ploščati Zemlji
govorilo, njih zmožnost razumevanja je ostala popolnoma enaka, primerljiva z
zmožnostjo Neandertalca, ali kateregakoli njegovega opičjega sorodnika! Družba
pa, ves Svet, pod taktirko »demokratičnega« (so)odločanja – samo navzdol, in to
vse hitreje…
Da,
res, premalo »širijo obzorja«, kajti – lahko bi tudi v šolah uvedli takšno »učenje«,
kakršno je v vsakdanjem življenju, in je značilno za pametne odrasle, povrh še
zrele in odgovorne, bojda – prebereš naslov v nekem kanarčkastem časopisu, pa
že veš, vse, o vsem… Ma, niti do takšnega naslova ne potrebujejo dospeti, ti,
ki se sproti, na vsakem koraku, »učijo«, ko si »po svoje« razlagajo videno.
Ni bolj
plitkega načina živetja kot je – živetje na temelju verovanja, neke, če želiš,
religije, pri čemer takšna verovanja funkcionirajo povsod, ne samo v okriljih
cerkva, džamij, mošej, vračevega plesa…
Drugače
jim ni možno, kot nagonskim bitjem, ki samo s čutnimi zaznavami do svojih »poznavanj«
dospevajo, pa jih lahko vodijo-za-nos dobesedno vsi bebci-na-položajih – da so
le čim bolj njim, butastim, podobni, bolj bodo uspevali »žejne jih prek vode
prepeljati«! Kajti rilec vidi le zdaj, in gleda le korito, in »spoštuje«
izključno njegovo polnost, dočim za jutri… le čemu bi o jutri razmišljal,
medtem ko se zdaj skušam čim bolj nažreti?! Da, tako je to!
Edini
predsednik vlade, v dosedanji, bolj klavrni, zgodovini »suverene« Dežele, ki se
je kazal s sposobnostjo, in z etičnostjo, je bil – Cerar!
Da, šlo
jim je v nos to, da je skušal nadaljevati s privatizacijo (denimo Luke Koper),
a kaj, ko bebava bitja niso zmožna vedeti o tem, da je…
Najpomembnejša
osnova, na temelju katere zmoreš ugotavljati verodostojnost neke države (ali/in
posameznika!), obenem, posledično, o upravičenosti in uspešnosti lastnega
sodelovanja z njo, je to – ali ta država drži svojo besedo, ali ima njena
beseda dejansko veljavo! In Cerar je samo skušal izvesti tisto, kar so njegovi
butasti predhodniki OBLJUBILI »tujini«, takrat, ko so od nje (iz)beračili
denarna sredstva (in neka priznanja, vključevanja)! Potemtakem je bil, na tem
področju, Cerarjev greh v tem, da je, v imenu države – držal besedo, da se je
zavedal prevzetih obveznosti, da je skušal ETIČNO ravnati! To pa je hudo
narobe, pri takšnih, ki imajo za vsako priložnost drugačen obraz, ki se nenehno
spreminjajo, v mišljenjih, »znanjih«, ravnanjih, kakor, pač, veter zapiha! Pri
nemoralnih bebcih!
Motilo
jih je, pri Cerarju, to, da je skušal državi čvrstejše temelje postaviti, jo za
DEJANSKO (bolj) suvereno narediti, pa je, prav zaradi tega, skušal zmanjšati
njeno zadolženost (hkrati odvisnost od drugih držav!), pri čemer ni imel
drugačne možnosti, kot je – »stiskanje pasu«! Ne da se, objektivno ni moč, prek
mere žreti, hoteti še več, še manj ustvarjati, obenem pa biti vsevprek dolžan! Ne
da, razen (samo) nekaj časa, natanko toliko, dokler ne bankrotiraš, dokler te,
kot državo, na primer, povsem na kolena spravijo… pa da že mig mezinca, na
prstu nekega gospodarja, o hlapčevem dihanju odloča! In…
Ko bi
bil tudi Cerar NEmoralen, tako kot je absolutna večina, v kolikor tudi on
ničesar ne bi vedel o dejanskih vrednotah (med katerimi naj bi bila, tako vsaj
menim, etičnost, poštenost na prvem mestu!), in bi, posledično, sklepal pakt s
hudičem, z zdrizastimi, zgolj sebe videčimi spaki, z nekimi princi teme, na
primer, … v kolikor bi bilo Cerarju predvsem do njegove riti, posledično tudi
položaja, in iz njega izhajajočega, potem bi se tudi on enako »moralno« in »pošteno«
izkazoval, natanko tako, kot se izkazujejo »ljudski politiki«, kot se, ne
nazadnje, izkazuje kar celo »ljudstvo«, in potem… bi ostal predsednik vlade, in
bi, po pričakovanjih, po navodilih »ljudstva« tudi sam nadaljeval s poprejšnjo »politiko«
ter državo še globje v ritno luknjo spravil.
Edina
stvar, ki bi jo smel, pa še to pogojno, zameriti Cerarju, je to, da - že
odrasel je vstopil v politiko, takrat, ko bi že moral vedeti s kom bo imel
opravka, v njej – z nemoralno, sprijeno, butasto sebičnostjo, na vseh ravneh in
področjih družbenega obstajanja! Kdo ve, morda se je (vsaj) o tem česa naučil.
Vse
bolj se kaže čas, v katerem bomo… s »čudežnimi« kremami in z »znanjem« nekih
vračev zdravstvo razbremenili… se nad roje kobilic, in na poljih nekih
gospodarjev, s krepeli podali nad težave… ene in iste besede, kasneje, v
podobah »razvoja«, pa samo še z medmeti, o različnostih govorili, z rokami
krileč… čas, ki je zapisan v genskih opredelitvah vseh, in vsakega, nagonskih
bitij, sila pametnih.
Ne,
resnično ne bi želel doživeti takšnega časa, hudo mi je že ko pomislim kaj bo
moj podmladek izkusil, ko pa do naslednjih generacij misel dospe… ne, hvala
lepa, za takšno »napredovanje«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar