Zanimivo,
kako vzori vlečejo in – bolj kot je tumpasto, bolj je občosti všečno,
posnemanja vredno…
Leta
nazaj… v enem najbolj neumno izkazujočem se državnem okolju je bilo (za)slišati
tisti jo-jo(men), in videti krivljenje prstov ter mlatenje z rokama po zraku in…
jo-jo je zapopadel podobe pandemije, neke vrste telovadno-glasbene aktivnosti…
Nekoliko
kasneje je bilo, iz istega vira, slišati tisti »gi' mi fajv«, in tudi to je »zažgalo«,
pa še kako, saj danes ni opice, na širnem tem planetu, ki ne bi »petke dajala«…
Pa roko
je bilo videti, položeno na levo stran prsnega koša, ob spremljanju državne
himne… in je danes vse več malčkov, odraslih, kakopak, ki takisto svojo »vdanost«
in »zavzetost« izkazujejo…
In se
nekim »strokovnjakom« zazdi neustrezna uporaba besede propaganda (bojda jih
spominja ne neke neprave čase)… pa že vsa goveda tega sveta o reklamiranju
mukajo, niti tega vedoč, kaj pomenita besedi reklamacija in reklamiranje…
Dalo bi
se še naštevati, kako da ne, ko pa je amerikn-vej-of-lajf itak in itak postal
vodilo slehernega bebca, goltavega, obenem sila slabovidnega, takšnega, ki le
ščep tistih bogato-uspešnih, ali pa uspešno-bogatih vidi, meneč, da bi tudi
njemu nekaj podobnega šlo…
Tudi z
Malo se pregovarjava, glede tega. Dobro, ne po vprašanju jo-jo(men-a), zaenkrat
vsaj, kajti sama do tega še ni segla, dočim sem jaz samo enkrat jo-jo-jal, v
neki pesmi in povsem iz sprdavanja… tudi ne po vprašanju desnice, na levo
položene, kajti tudi o državnih simbolih ničesar, k sreči, zaenkrat še ne ve,
dočim jaz ene same vredne države ne vidim, da bi njene simbole častil, jim celo
srčno vdanost izkazoval… o kupovanju pojma nima, dlje kot do izraženih želja ni
dospela, pa ne more niti o pozitivni, niti o negativni kritiki vedeti, dočim
sem jaz, po vprašanju pravopisa, in po mnenju marsikoga, napačen, upoštevanja
nevreden… parlamentarizirava pa glede te »petke«, vražje – jaz jo skušam
iztrgati opičjim šapam, in navadam, ona pa odrašča tudi v okolju, v katerem z
izkazovanjem butavosti o nekem domnevnem svojem biti-in, biti-v-korak-s-časom,
celo o neki svoji, kako daleč je od resnične, »finosti« blebečejo, medtem ko ji
jaz skušam to »petko« nadomestiti z besedami, kakršne so, denimo, fino, dobro,
odlično, enkratno, izjemno, čestitam, bravo…
Kakorkoli
že – večinoma popusti, tu in tam pa se skuša celo z neko jezico zoperstavljati,
meni, ko ji, preprosto, povem, da jaz »petke« ne dajem, pa naj je od mene tudi
pričakuje ne, lahko pa ji na mnoštvo drugih načinov izpovem, da sem zadovoljen
z nekim njenim izkazom, da se takšnega izkaza veselim, da me z njim navduši…
Zanimivo,
kako se ima obča nič-posebnost za »nekaj posebnega«, obenem pa posnema
dobesedno vsako bedarijo, katero vidi ali sliši! In zadošča, na primer, en
bebo, ki bo javno izustil besedo tajkun, pa bo taisto besedo poslušati na
vsakem koraku, pri čemer… sploh ne vedo kdo ali kaj so bili, tajkuni, nekoč, na
Kitajskem… niti tega ne vedo, če si nek posameznik, katerega skušajo ožigosati
s slabšalnim pomenom te besede, takšno obravnavo zasluži, še več – beda,
mentalna, nagonska, niti tega se ne zaveda, da bi tudi sami, ko bi jim
priložnost nanesla, kakopak, v trenutku, in z veseljem, postali tajkuni, kajti –
ne moti jih bogastvo kot tako, ne, moti jih to, da ni v njihovih šapah!
In je
zanimivo tudi to, kako so »zvesti« in »predani« neki »svoji« tradiciji, neki
(neobstoječi) svojskosti, domnevani različnosti od vseh ostalih, in kako imajo »radi«,
silno, »svoj« jezik, pa kako ga »spoštujejo«… bentiš, kaj ko bi kar na celi
črti, tudi po slovničnih vprašanjih, posnemali »porodničarje demokracije«, pa –
imam kolo, nimam kolo, dal sem kolo, kupil bom kolo, stojim pri kolo, peljal se
bom s kolo?! Blagor jeziku, in vsemu ostalemu, vsaj malo vrednemu, pod »budnim
varstvom« idiotov! Pa tako lep jezik, bojda, »imamo«, da mu ni para, na vsem
planetu…
Starejših
nisem vzgajal v to, da bi bili podobni, kaj šele enaki, vsem ostalim, nasprotno
– misli, razmišljaj, neguj, jačaj, varuj svojo svojskost, katero, za razliko od
njih, premoreš! In tudi pri Mali skušam enako učinkovati, čeprav, upoštevaje
dejstva, nisem najbolj prepričan v uspešnost takšnega mojega početja. Kakorkoli
že…
Ne,
Sonko, tata ti ne bo »dal petke«, ti bo pa ponudil roko, besedo, nasmeh, objem,
celo stisk do kosti segajoč, poljub, nekaj, pač, s čemer bo tvoje veselje
podelil. Ne da bi tebe in sebe uvrščal – med papagajske opice. Jih je že tako
krepko preveč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar