Žoga

Žoga je povsem muhava,

zvita, da nikdar ne veš

kje je rep, in kje je glava,

pa – ko igrat se z žogo greš,

se prav rada zafrkava,

kar po svoje nekam tava,

in se zna tako razkriti,

da še šipo gre razbiti!

In, kakopak – nikdar kriva,

vedno za nekom se skriva,

češ da sama ni hotela

ko je k oknu poletela…

 

Jo pogledaš, pa že skoči,

ji pri miru sploh ni stati,

in v trenutku se odloči,

da po bregu gre bežati,

pa zaman ti je vpiti,

prav zaman jo je loviti,

se poskočna zaustavi

ko je njej trenutek pravi!

In nedolžno te pričaka,

kot da tvoja je napaka,

ker si želje ji tešil

in ji krila dopustil…