Nekoč
sem veselo čakal svoje »rojstne dneve«, danes čakam, da minejo.
Ne bi
si odvzel let, in lagal bi se, ko bi trdil, da bi si odvzel spoznanja, čeprav –
ko bi prej do njih dospel, bi v večjem svojem kotu obstajal, in povsem sredi »divjine«.
Odvzel
bi si breg, in ga z dolino nadomestil, a do tega ne (z)morem dospeti, pa bom,
kaže tako, do smrti telovadil na njem.
In,
brez dvoma – ni mi potrebno odvzeti si življenja, so poskrbeli za to, da ga ni
več. Hvaležni, kakopak, ker sem jim ga, očitno, preveč dajal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar