Ni nama, Malo, dano…

… in nama, tako kaže, tudi nikoli ne bo, žal.

 

Noč pred slovesom… ne vem kdaj sem zaspal, vem, da sem že svitanje zrl, ko me je zmanjkalo. In kljub temu, da sva imela vroče, skoraj trideset, in soparno, se je Malo stiskalo k meni, da se bolj ne bi moglo. Spalo je mirno, spokojno, samo da je tato čutilo ob sebi…

 

Misli so mi letele. K njej, in njeni bodočnosti, k stvarem, katere sem smel doživeti, čeprav jih sploh biti ne bi smelo, vsaj tam ne, kjer NAJ bi imeli zares radi. Ne sebe, kakopak.

Zbudila se je malo prek osme in, normalno, zbudila tudi mene, pa sem kar nekaj časa potreboval, da sem izšel iz napol spečnosti. Na pot sva se, radi določenih okoliščin, ne z nama pogojenih, odpravila malo pred trinajsto, pa nama je bil dan užitek vožnje po največji vročini, a – Malo je bilo na »senčni« strani avtomobila, in to je bilo najpomembnejše…

 

Že sva stala vsaksebi, ob poslavljanju, ko jo je poneslo, samo od sebe, da je prišla k meni, me objela za nogo in se prižela name. Sklonil sem se, jo objel, glava ob glavi, in trenutki, katere bi zmogel opisati kot obenem lepe, obenem pa tudi boleče. Da, dete je, s tem, o določeni zadevi spregovorilo, in čeprav te zadeve z eno besedo ni omenilo, je bilo moč ugotavljati o njenem počutju, povezanim z najino celotedensko ločenostjo…

Nekoč sem čakal, četrt stoletja sem čakal, da ne bi starejšim, v starosti, v kateri se Malo nahaja, podobnih izkušenj porajal, vendar – jaz sem, itak, čuden, pa ne znam »imeti rad« na njihov način… a Malo, žal, tovrstnih izkušenj in spoznanj ni obvarovano…

 

Boli, dodatno boli. Že slovo, samo po sebi, je boleče, njegova podoba pa samo še pridodaja. In traja, upam, da samo še pri meni, še naprej…

Nekoč mi je neka oseba zaupala, da je bila prepričana o tem, da je ljubezen neizogibno povezana z bolečino. Uboge duše, ki »imajo rade«, a sploh ne vedo, kaj je to – imeti rad!

Je bolečina prisotna, kako da ne, a le v izjemnih primerih! Takrat, na primer…

 

… kadar smrt poseže v to ljubezen, pa enega vzame, drugega pusti.

… kadar je zgolj enostranski, tisti dejanski imeti-rad, dočim se z druge strani izkazuje sebičen smrad, ki bi jemal, samo jemal, in ob tem nobene ovire, nekega zadržka ne občuti.

… kadar določeno stanje poseže vmes, pa iz obstoječega, recipročnega odnosa obudi, na eni strani – sebičen smrad!

… in takrat, seveda, kadar… kadar obstajata dva, ki imata dejansko rada drug drugega, a taisti sebičen smrad vmes poseže, in bije, udriha, preprečuje, omejuje!

 

Ne, nikdar nisem znal po njihovem »imeti rad«, nikdar nisem ugodju lastne riti dajal prednosti pred tistimi, katere sem imel, ali jih še vedno imam, rad, nasprotno – sebe, svoje želje, hotenja, načrte, namere… svoje življenje sem skušal v največji možni meri njihovemu zadovoljstvu prilagajati! A, žal, izjemoma sem enako prejemal v povrat…

 

Nazaj grede… dokler sem dospel do »avtoceste«, kolona, komajda premikajoča se, pod razgretim soncem, ob nedelujoči klimi, užitek, čisti užitek! Najprej sem se ustavil, da sem poravnal neko položnico, včeraj sem jo prejel, in gorivo natočil, nato, da sem za svojega Sonka kupil sirup, s popustom, in neke piškote, za katere se je v minulem tednu izkazalo, da ji gredo izjemno v slast, pa… še v trgovini s tekstilom sem se ustavil, ker…

 

Imam neke hlače, v bistvu so kopalke, vendar – ne pomnim, kdaj sem poslednjič plaval v nekem morju, ali jezeru, reki, bazenu… pa sem jih uporabljal kot kratke, tu, na bregu. Vsaj dvajset let so stare, in včeraj mi je najprej vžigalnik padel iz žepa, nato sem ugotovil, da je žep preperel. A ne samo žep, tudi na obeh hlačnicah zijata dolgi strganini, očitno je material dotrpel, preperel, povsem. In – ker so to edine kratke hlače, katere imam, sem danes kupil par kopalnih hlač, za katere sem dal toliko, kolikor bi pred mesecem dal za ene. Jutri gresta v pranje, nato tudi v uporabo…

 

Lakote ne čutim. Že zjutraj sem, med pomivanjem posode in kuhanjem kave, skuhal tudi polento, da bo za danes, a bo še počakala. Oliver mi je prinesel set pločevink piva, pa sem, za spremembo, maloprej eno odprl. Ne kupujem ga, težko ga je najti v mojem hladilniku, mi proračun ni najbolj naklonjen, (tudi) po tem vprašanju. A, k sreči, nisem mahnjen na te zadeve, in sploh na denar, pa radi njega nikomur nisem delal težav, niti tedaj ne, kadar so mi ga (u)kradli. Jebeš smrad, slej ko prej bo v smrdljivem končal, jaz pa ne mislim po njegovih poteh!

 

Pomirilo se je, Malo, ko sem ji rekel »v petek spet pridem po tebe«. Upam, da se je pomirilo, zares, in povsem. Zase vem, da se nisem, in da se nikoli ne bom mogel. Ne po vprašanju Male, ne po vprašanju preostalih svojih otrok, katerim sem se, po njihovem »védenju«, odvzel, čeprav… sem, še vedno, njih oče, še vedno njim na voljo, vsak trenutek svojega obstajanja, in so mi, še vedno, edine zvezde, prek neba, s katerim še smem razpolagati, in katerega mi noben pokvarjen, sebičen smrad ne zmore vzeti! Samo še zanje sem, samo še oni so razlog, da – sem.

 

Ja, res je, ni dneva, da svinj ne bi omenjal, jih s »preklete« ozaljšal, pri čemer nobena razlaga, nobeno razumevanje, nobeno védenje o določenih zadevah ne zmore izničiti dejstva, da v podobah svinj obstajajo! Jebeš ga, znova, popolnoma vseeno mi je, radi česa mi nekdo srce zmrcvari, zmrcvari ga! In kadar to enkrat naredi, takrat zmore tudi v drugo, v tretje, v nedogled. Zato pa je sebičnost smrdljiva, ker prek same sebe ne zmore seči.

 

V petek jo bom, domnevam, če bo vse v redu, šel iskat kar v vrtec. S ponedeljkom krene, upam, da ne bo takoj staknila nekega prehlada, in še bolj upam, da ji bo tam všeč. Po trinajsti jo bom smel prevzeti, in prepričan sem, da bo trinajsta komajda odbila, ko bom potrkal na vrata…

 

Nisem štel kolikokrat se je, v minulem tednu, stiskala k meni, s svojim lada-te-mam, nisem štel, kolikokrat mi je rekla, da bo, ko bo velika, tata, potemtakem jaz, pa tudi objemov, »faširanj«, poljubov, ki so temu sledili, ne znam številčno opredeliti, vendar vsaj nekaj vem – ko bo ona velika, takrat se bom jaz pomanjšal, in ona bo, tako mi je pojasnila, nosila moje hlače, jaz pa se bom v njenih znašel, potemtakem… čez nekaj časa mi niti kopalk ne bo več treba kupovati.

Sonko moj dobri, mili, dušica čista, iskrena, topla, nesebična, zvezdica tatina! Da bi le takšna ostala, daleč, in še dlje, od vseh riti, od sebičnega govna, ki planet preplavlja!