Zaspala sva…

Sinoči je bilo naporno, čeprav, obenem, do bolečine lepo! Do najine, skupne, bolečine…

 

Dete… žverca navadna tatina, četudi ne ve, sluti. Drugače si ne znam razlagati njenih izkazovanj. In vsak najin zadnji večer, v tednu, v katerem smeva biti skupaj, se podobno, če ne celo enako odvija. Malo, kot bi hotelo zlesti mi pod kožo, se stiska k meni… vroče je bilo v sobi, vsaj trideset stopinj, a naju to ni motilo, čeprav sva se dodatno ogrevala. In pesmice, katero sem njenim željam ustrezno pel, ni in ni hotelo biti konec – navodila so sproti prihajala, jaz pa sem jih izpolnjeval. Vse za njeno zadovoljstvo, ki se je – vem, povsem neprimerno za neko uspavanje – tudi s takšnim krohotanjem, njenim, izkazovalo, da je celo sapo lovila, in brez glasu ostajala, medtem ko so se ji usta skorajda zalepila na ušesa…

 

Po nekem času sem ji rekel, da ne morem več. In tudi pozna ura je že bila. Celo dogovoriti sva se uspela, da začasno prekineva z najino zabavo… »bova jutli naplej, tudi zvecel«, je zapisala piko prepevanju. Bil sem tiho, njen »tudi zvecel« me je namreč preveč (za)bolel, vedoč, da – do tega »zvečer« bo potrebno teden dni čakati…

Pač, takšno je »življenje«, zlasti kadar ne-bom-zapisal-kaj vanj poseže. Da materine »krasne« vse na Svetu!

 

Enajsta je minila, ko je zaspala. Prek mene je ležala, in me objemala z roko in z nogo. Nekajkrat sem poskušal vstati, vselej se je zazdelo, da jo bom zbudil, a – končno mi je uspelo, vsaj toliko, da sem, za uro, približno, do oddiha dospel. Pa da sem cucka pospravil in nekaj minut preživel za računalnikom…

 

Ravno pravi čas sem se vrnil k njej, v spanju je tipala za menoj. Enkrat samkrat doslej se je zgodilo, da me ni otipala, in takrat sva imela »disko klub« - zbudila se je, potem sva pa do jutranje »žurala«. Ne, ne maram, da noči ne prespi, pa sem raje ob njej, četudi ne morem spati, kajti – ko se me dotakne, in dotika, s čemerkoli, samo da se me, takrat spi kot bubica, lepo, mirno, spokojno…

 

Ni mi bila lahka pot do spanja, sinoči. Obračal sem se, nenehno, in vrag vedi kdaj me je zmanjkalo. Le to vem, da sem nastavil bujenje, na telefonu, da je le-to odzvonilo, vendar – samodejno sem ga izklopil, in sva zaspala, se zbudila malo pred deseto. Potemtakem, prva ugotovitev – peljala se bova, ko bo že vročina na delu…

 

Krog dvanajste mi jo je uspelo pripeljati. In tudi med vožnjo, kakor zjutraj, med njenim zajtrkom, je bila pesem na vrsti. Najina pesem, kaže da s skorajda nedosegljivim zaključkom. Pač, sam sem kriv, kaj pa mi domišljija služi, in le čemu skušam otroku ustreči, vsevprek, kolikor in dokler to zmorem?! Bi raje nase gledal, pa jo utišal, ne vem, tudi v kot odložil, v svoji silni »ljubezni«, da bi do tistega zase, in sebi, dospel! Sem že materine »krasne« omenjal?! Že?! Ne škodi, jih tudi tu izustim! Pa bi še kaj pridodal, čeprav…

 

Nekajkrat sem slišal, na poti, njen se-vidiva-v-petek, in dokaj na hitro sva se poslovila. Kot prvo – nisva bila v najinem svetu, pa da bi mi zrak dišal, obenem pa – vsak trenutek, ki boleče deluje, zmore samo povečevati to svoje učinkovanje, v kolikor ga razteguješ…

 

Klima v avtu ne deluje. Piha že, piha, a ne hladi, in »prijetna« je bila vrelina, katero je bilo čutiti pod pločevino, a sem, kljub temu, sklenil izpeljati načrtovano, pa še malo podaljšati čas dospetja do rešitve, do zaključka prevažanja. In sem se zaustavil trikrat, prvič, da sem kupil gnojili, drugič, da sem zanjo kupil sirup in neke bonbone, ter tretjič, da…

Darili, kateri sem prejšnji teden nabavil za obletnico njenega rojstva, sem ji že dal, potemtakem ne moreta več veljati kot »rojstnodnevni«, potemtakem – dete mora dobiti, s tem ni šale, za rojstni dan darilo! Ima že kitaro, in ksilofon, pa boben in orglice, pa sem v tem duhu tudi danes izbiral, in izbral. In ne dvomim, da ji bo všeč, celo zelo všeč… jaz pa bom, zahvaljujoč njej, še do dodatne (glasbene) popestritve dospel…

 

Malo pred drugo sem dospel domov. In ko sem stopil iz avtomobilske savne, spustil cucka, pospravil nabavljeno, se preoblekel… do ničesar drugega mi ni bilo, le prižgal sem, najprej eno, nato tudi drugo, da se vsaj malo ohladim. Preden grem pod tuš, in preden začnem razmišljati o tem, kdaj, in kaj, če sploh, bom jedel.

 

V hiši pa tišina. In nič, ter predvsem nihče, ne zmore nadomestiti nje, mojega Sonka, moje giske, trmice, vrabčka… njenega čivkanja, njenega smeha. Napačen jaz, očitno jo imam napačno rad.