Dušica moja sonkasta…

Nocoj naju je na kavč spremljal – »klavir«. Zadevščina se je dobesedno »zalepila« nanjo, vsepovsod jo nosi s seboj, kamorkoli se podava. In je bilo »uspavanje« radi tega še nekoliko pestrejše, kot je običajno…

 

Ko sem jo, končno, uspel umiriti, vsaj toliko, kolikor je potrebno za to, da je moč o nekih osnovah stanja zaspati govoriti, sem ji rekel lahko-noč. »Lahko noč, tata«, se je oglasila, in sem ponovil »lahko noč, Lilika«. Stisnila se je k meni, me objela krog glave, in iz mikro bližine je bilo slišati njen »lada te mam, tata«. »Tudi jaz tebe, Sonkec moj,« sem ji odvrnil. In že je bilo slutiti spanje, ko je sedla in mi povedala, da ji bom zjutraj, ko se bova zbudila, rekel »dobro jutro, Lilika«…

 

Vem, sliši se kot nekaj povsem običajnega, in večini tudi je, čeprav – kadar tako majhen otrok (za)čuti potrebo po tem, da nekaj izpove, potem to izpovedano neizogibno govori o njegovem doživljanju nekih vsebin, o tem, kaj in koliko mu te vsebine pomenijo in, posledično, tudi o tem, kaj mu te vsebine povzročajo, bodisi v dobrem, bodisi v slabem. In…

 

Čeprav sem danes skušal, še bolj, kot to tudi sicer počnem, dan izpeljati izključno skozi njeno dobro voljo, mi to ni povsem uspelo, kajti – tik pred kosilom je hotela najprej torto, hipec kasneje bonbone. S torto sva hitro opravila, bo po kosilu, pri bonbonih pa se je zapletlo, kajti samo enega sem ji dovolil, medtem ko je ona pet prstov kazala, pa je tudi do solzic dospela, ampak…

 

Po eni strani so mi bile solzice všeč, saj so izpričale o tistem, česar že dva dneva nisva omenjala, konkretno o tem, da dete ne čuti nekega zadržka, vsaj ob meni ne, pristrahovanega v kombinaciji jokati-se in rogovi-ti-bodo-zrasli, po drugi strani pa – poslednja stvar, katere si nadejam v zvezi z njo, je to, da je nesrečna, pa… pustil sem kuho/peko, prisedel k njej, ji, še enkrat, povedal zakaj ji ne dam bonbonov pred kosilom, in dete se je stisnilo k meni, me objelo, nehalo jokati in izreklo svoj, meni tako ljub, lada-te-mam. Pomeni: nobene zamere, nobenih očitkov, nobene jeze, predvsem pa – nobene žalosti več, ne njene, ne moje.

 

Res je, zna biti, in tudi je, od sile, naporna, da me nobeno fizično delo ne utrudi tako, kot ukvarjanje z njo… ima svojo voljo, in jo poskuša uveljavljati – kar je povsem pravilno, četudi marsikdaj zaplete povzročujoče… marsikdaj mi malodane »dihati ne pusti« (po novem hodiva skupaj na balkon, kaditi, kajti tudi takrat, kadar na drugi strani okenskega stekla vidi svojega tato, je le-ta, očitno, predaleč, marsikdaj greva, zvečer, skupaj po poslednji pripravek njenega soka, tudi prek trave in med komarje se bo podala, samo da bo skupaj-s-tato držala zalivalko…)… a iskrenejše duše, bolj čiste, spontane, blage, tople… ne poznam, in takšni duši(ci) zmorem tudi skakati-mi-po-glavi dovoliti. Upam, da je ne odnese drugam, zlasti ne povsem drugam…