Imeti »nekaj«…

Kako »lepo« je živeti med nagonskimi, ki zmorejo samo materialno »vrednotiti«, ki si, z nekim svojim imetjem materialnega, »vrednosti« pripisujejo, čeprav…

Vsak jazbec zmore, v svoji jazbečini, do zidov dospeti… vsaka bolha, uš, klop, trakulja… si neko prevozno sredstvo omisli… vsaka sraka se z dragocenostmi ponaša, vendar – jazbec je, še vedno, zgolj in samo jazbec, bolha, uš, klop, trakulja so, zgolj in samo, bolha, uš, klop, trakulja, dočim je tudi sraka le sraka, v celoti, pa tudi sicer, le nek nepomemben, omembe nevreden del – niča?! In…

Za zidovi, slej ko prej, samo prah ostane, plehovje zmore toča uničiti, denar pa – kakor pride, tako tudi gre… pa se vsa »vrednost« imetnikov takšnega premoženja izkaže, preprosto, a resnično, kot – nič, popolna praznina, s katero butasta goltavost komplekse teši!

 

Prijatelju sem pripisal…

»Hvali« se, kako na svoja stara leta, še nekaj več jih šteje, od mojih, ničesar nima, niti sobe. Živi v občinskem stanovanju, edino, kar si sme lastiti, je nekaj kosov pohištva, nekaj knjig, star, skorajda odslužen računalnik, čeprav…

 

Že na rosna leta se je odpravil v Svet in izkazal, da zmore (pre)živeti izključno na temeljih lastnih zmožnosti, ob čemer je vselej sebi zvest ostal, z enim samim obrazom. Snoval je, marsikaj, in marsikatero snovanje v realnost izpeljal, pri čemer je tisto, do česar se je, v materialnih podobah, dokopal, namenil pretvarjanju snovanega v realnost. Ko bi hotel, ko bi zmogel drugače, tako, denimo, kot to zmorejo vsi, in vsakdo med njimi, nagonskimi, ja, potem bi tudi on danes »nekaj imel«, čeprav…

 

Tudi Tesla »ničesar ni imel«, a je, zanimivo, za njegovim »nič imeti« gromozansko veliko ostalo, ostal je – napredek celotnega Sveta! Pomeni, da pa je nekaj le imel, Tesla, in ta nekaj bi bilo moč zapisati kot – imel je sposobnosti, zmožnosti, o katerih občestvo niti sanjati NE more, ker sploh ne ve, o čem bi sanjalo!

Da, tudi Tesla, in številni njemu podobni, se ni mogel hvaliti z nekim svojim (materialnim) »bogastvom«, čeprav je bil krepko bogatejši, krepko vrednejši od vseh, celo od seštevka teh vseh, ki ničesar iz sebe ne zmorejo pokazati, ničesar vrednega v njih ni, pa si smejo »vrednost« pripisovati izključno, in natanko tako, kot si jo zmore pripisati… sleherni jazbec, sleherni bolha, uš, klop, trakulja, sleherna sraka. Sleherna ničevost, potemtakem, ob kateri bi Svet, ko človeka ne bi bilo, še vedno povsem iste podobe izkazoval, kakršne je nekdaj, v pradavnini.

 

Imaš, sem mu zapisal, neprimerno več, kot imajo oni, in tega, kar imaš, ti nihče ne zmore vzeti, in do tega, kar imaš, oni nikoli dospeti ne zmorejo! Ne nazadnje – imaš en sam obraz, ne nazadnje, živel si svoje sanje, dočim lahko oni zgolj sanjajo o tem, da bodo do življenja dospeli, medtem ko obstajajo sredi (in zanj) nekega svojega imetja, sredi pitja in žretja… kakor zmore sleherna žival obstajati!

 

Ja, sila »lepo« je živeti med nagonskimi, ki… zmorejo se (na)učiti, vsaj za silo in predvsem obrtno, zmorejo početi, zlasti kadar so v početje vodeni, zmorejo biti, da v tem bivanju sebi lepše iščejo, vendar – ko bi bil Svet od njih odvisen, potem je vprašanje, če bi sploh še obstajali! In, če bi, zagotovo ne bi obstajali v milijardah!

 

Prijatelj, imaš krepko več, kot imajo oni vsi skupaj!

 

P.S.

Resnično »lepo« je živeti v svetu, v katerem je – rit krepko bolj unovčljiva, kot obraz!