Če delam misleč…

Človek je predan tvornosti, nekemu početju, čigar rezultati so zgolj stopnice nikoli dokončanega stopnišča.

Človejaku je delo nujno zlo, potrebno za doseganje rezultata, v njegovi (do)končni podobi, pa – ko bi bilo moč brez dela…

 

Delo krepi in krepa… Šala, kakopak, kadar zmoreš le dobesedno »razume(va)ti«, kajti...

Ne samo, da krepi, pač pa je tvorjenje tista vsebina, kateri pravimo življenje, in rezultati tega tvorjenja so tista moč, tista energija, ki naprej, novim tvorjenjem naproti, žene, pa – kolikor zmore utruditi, izmučiti, izžeti, neko delovanje, tako zmore tudi, kadar njegov učinek, njegovo smiselnost odkriješ, do novih moči popeljati. In prav nič ne krepi tistega, ki počne (kakopak, pri tej trditvi nimam v mislih nekega fizičnega dela, ki rezultira predvsem s krepitvijo mišičevja, obenem z izrabljanjem tkiv, kot potrošnega materiala), pač pa krepi njegova spoznanja, njegove miselne operacije, posledično tudi njegovo voljo… in tudi krepati ne zmore, pač pa na tak način zmorejo delovati okoliščine, katere kot nevredne prizadevanj, svojih, prepoznaš.

 

Nekoč so neki pripadniki »razvitega Zahoda« nad vhode v taborišča, koncentracijska, obešali sarkastičen, upoštevaje celoto celo žaljiv napis »delo osvobaja«. In res je, tam, delo »osvobajalo«, kajti do kosti izmozgani ujetniki so uspeli šele s smrtjo ubežati svojim rabljem…

Delo ne more osvoboditi (od) ničesar, zmore pa, vsaj za čas njegovega opravljanja, preusmeriti misli, od nekih neljubih vsebin, k delu, njegovim zahtevam. Pomeni, da zmore biti, pri določenih psihičnih stanjih, neke vrste mašilo, neke vrste obliž, ki varljivo pripoveduje o nekakšnih izboljšavah… medtem ko rane, pod tem obližem skrite, samo še napredujejo, v svojem razžiranju tkiva…

Delo, v kolikor si drznem mišljenje oziroma razmišljanje umestiti pod to besedo, zmore osvoboditi izključno v enem samem primeru – takrat, kadar, zahvaljujoč mišljenju, dospeš do tega, da ugotoviš Resnico, in da se s to Resnico tudi učinkovito, uspešno soočiš, pa – bodisi odpraviš vzroke nekih neljubih stanj, v kolikor so, seveda, odpravljivi, bodisi se tem stanjem izogneš… jih sicer upoštevaš kot obstoječa, objektivna, vendar nerazrešljiva, obenem pa lastnega obstajanja ne ravnaš tem stanjem ustrezno, pač pa v njihova nasprotja.

Pri tem zapisu je priporočljivo vedeti tudi to, da – absolutne svobode ni, pač pa obstajata le dve njeni podobi: čredna »svoboda«, znotraj katere nesuverena bitja, na temelju občih prepričanj, enako vsem ostalim »razmišljajo« in ravnajo… in svoboda v podobah zmožnosti omejevanja-samega-sebe, potemtakem tudi obvladovanja samega sebe, v smislu obvladovanja svojih želja, pričakovanj in zahtev, posledično v omejevanju svojih odločitev in ravnanj. Za to podobo svobode čredna bitja niso, in nikoli ne bodo, zmožna.