»Ooooo, dobrodošli!«…

Danes sem bil v dolini. Šel sem plačati naknadno prejete položnice, in obnoviti zavarovanje hiše, ter ostalih objektov (mimogrede: barabe, lani so storitev podražili za petindvajset odstotkov, letos, dodatno, za več kot dvajset, potemtakem – v dveh letih za polovico… s čemer, načeloma vsaj, ne bi bilo nič narobe, ko bi se smel pohvaliti vsaj s primerljivim popravkom pokojnine… a se ne smem)…

 

Ne vem čemu, a ko sem uredil, kar mi je bilo urediti, mi je preblisnilo, da bi se, na poti domov, ustavil na kavo. In sem se, malodane vso pot, ubadal s tem prebliskom, bi-ne bi, bi- ne bi…

 

Ne hodim v bifeje. Tam ničesar nisem izgubil in, roko na srce, v bifejih ničesar vrednega ni najti, med tistimi, ki se v njih zadržujejo. Izjemoma, ampak zares izjemoma bom obiskal tovrsten lokal in – v času, od kar sem tu, na bregu (kmalu bo pet let), sem bil v bifeju samo petkrat. Enkrat v nekem drugem, in radi tega, ker sem moral nek čas prečakati, pa nisem vedel kam bi se, v tem času, podal, štirikrat pa (in to v konkretnem, današnjem) namensko, potemtakem sledeč želji, da popijem kavo, katere ne bom sam (s)kuhal…

 

V tem bifeju, mojem »rednem«, nisem bil že krepko več kot eno leto. In ko sem dospel na dvorišče, sem zagledal natakarico. S hrbtom je bila obrnjena proti meni, z neke mize je pospravljala, a sem dovolj glasno pozdravil, da me je slišala, se obrnila, in da je iz njenih ust dospelo: »Ooooo, dobrodošli, po dolgem, dolgem času!«

 

Hudika, me je prešinilo: »Celo spomnite se me?!«

»Vas si pa ni težko zapomniti, s temi dolgimi lasmi in brado,« je odgovorila, »takoj padete v oči.«

Dobro, da vsaj v oči padem, sem v mislih razpredal, glede na to, da se sicer, v življenju, skušam izogibati padanja in padcev, kar pa mi, očitno, najbolje ne uspeva.

»Boste kakor običajno?« je vprašala.

»Ne recite, da ste si zapomnili tudi to, kaj običajno naročim,« sem se čudil. Več kot leto me ni bilo, vsega skupaj sem bil danes četrtič tam…

»Ja, belo kavo,« je mirno odgovorila…

 

Sedel sem k mizi, medtem ko je ona odhitela pripraviti naročeno in – ko mi je prinesla, kavo in kozarec vode, sem slišal »Vas smem nekaj vprašati?«

»Vprašanja in spraševanje, zaenkrat vsaj, še niso protizakonita ravnanja, pa tudi prepovedana niso,« sem ji odvrnil.

»Kako ste se odločili imeti dolge lase in brado?«

Nasmehnil sem se ji ter na kratko pojasnil čemu.

»Pa ne me narobe razumeti, ničesar slabega nisem mislila, paše vam,« se je opravičevala.

»Ne skrbite, vsaj nekdo, ki trdi, da ga moj izgled ne moti, ker – običajno poslušam o svoji zanemarjenosti, in sem deležen nekih napotkov, o tem, da bi bil že skrajni čas, za to, da bi se uredil,« sem ji odvrnil…

 

Odšla je v notranjost, k svojemu delu, jaz pa sem se posvetil kavi. Ob tem mi je spomin izbrskal neko opredeljevanje brad, opredeljevanje, ki bradače na tri vrste deli. V srbskem jeziku sem ga slišal, dolgo pred tem, preden sem se za lastno bradatost odločil, in nekako takole pravi: obstajajo brada zvanje (da prevedem: brada, kakršno nosijo tisti neki, ki se z določenimi poklici izkazujejo), brada znanje (mislim, da tu pojasnilo ni potrebno) in brada – sranje. Domnevam, napačen, kakršen sem, morda tudi napačno, da ta brada-sranje govori o tistih, ki menijo, da bodo s tem, ko bodo nosili brade, izgledali imenitnejši, pametnejši, uglednejši… poznam jih, veliko takšnih in – iskreno povedano, v mojih očeh povsem nasprotna ugotavljanja vzbujajo.

 

Ne vem kdaj sem prvič začutil željo po biti-bradat. Bilo je še v otroških letih in, domnevam, zaradi nekih mojih, zgodovinsko pomembnih, prednikov, med njimi predvsem Josipa in Mihaela, ki sta mi bila, očitno, četudi otroku in nehote, nevede, nekakšna vzornika. A sem se za brado odločil krepko kasneje, pri svojih triinštiridesetih (na obletnico rojstva starejšega sina, potemtakem devetnajstega aprila devetnajsto devetin devetdesetega… na prehodu tisočletij)… torej me že četrt stoletja spremlja. Ne, nisem se zanjo odločil zaradi prej omenjenih, nekih mojih, daleč od tega, pač pa…

 

Zlasti v poletnem času, ko znojnice intenzivneje delujejo, sem imel, po vsakem britju, kožo tako nadraženo, da je rdečina gorela, do pekočine, pa sem sklenil, da bom britje na nek minimum skrčil… in sem pustil rasti brado, dočim sem brke dnevno bril (dokler nisem tudi tega opustil). Nekaj časa, nekaj let sem tudi za to skrbel, da je bila brada redno, obdobno, »oskrbovana«, o(b)strižena, »urejena«, kasneje me je pa tudi ta volja minila, kajti – že tako je več kot preveč stvari, ki posegajo v živetje, na način, da ga omejujejo, da ga skušajo v neke kalupe spraviti, pa se ne bom še z brado dajal…

 

Zavedam se, da je marsikomu, če ne kar večini, katerim bradat in dolgolas nisem po meri, moja brada tista brada-sranje, a se tolažim, da temu ni tako. »Domišljav«, kakršen sem v mnogih, in dejansko domišljavih očeh, si smem po svoje razlagati. Vse, in tudi svoj izgled, svoje brado in lase, pa…

 

Domišljam si, da nosim brado-zvanje. Po poklicu sem namreč (tudi) filozof, za filozofe pa je značilno, da so »nemarneži«, da jim ni mar za lasten izgled, in da jim je še manj mar za to, kar bodo o njih neki drugi izrekali. Imajo, kaže, »nemarneži« s čem pametnejšim opraviti, kot z čvekami, in s čvekači…

Obenem se imam za kulturnika, groza bogokletna, celo za umetnika… in tudi oni niso najbolj primerni za to, da bi se po njih zgledovali, potemtakem si smejo dopustiti lastno »zanemarjenost« (če so že od družbe zanemarjeni…).

 

Domišljam si, da imam tudi brado-znanje. Resnično vsega ne vem, celo daleč od tega, vem samo o pikici tega vsega, a glede te pikice zmorem tudi v praksi dokazati, da razumem tisto, s čemer se ukvarjam, in da zmorem taisto učinkovito, uspešno opravljati. Ne nazadnje – kako bi sicer uspel po neki svoji poti hoditi, in to ob vseh, ki so me skušali, na njej, spotakniti?! Tako da…

 

Ja, domišljam si, pač, glede na to, da vse tri opredelitve brad niso združljive, po preprostem načelu izključevanja, da, potemtakem, moja brada ne sodi tja, kjer je o sranju govora. Razen takrat, seveda, kadar se družno na straniščno školjko podava…

 

V miru sem, ob poigravanju z mislimi, popil kavo, se malo »ohladil«, po ugotovitvi občutne podražitve zavarovalnine, popokal skodelico, kozarec in pepelnik (običajno tako naredim, da osebju vsaj nekaj dela prihranim) ter se napotil v objekt, proti blagajni.

»Se mi je zdelo, da bo tako,« me je, nasmejana, nagovorila natakarica, »vedno pospravite za seboj, in ste edini, ki tako počne.«

Poravnal sem dolg ter zaslišal njen »hvala lepa«…

 

Na ta račun, na ta hvala-lepa se, včasih, rad pošalim, in tudi tokrat sem se…

»Veste,« sem dejal, »nikoli se nisem obremenjeval s svojim izgledom in nikoli, niti za hip, si nisem neke lepote prisojal, prej nasprotno, vendar – če sem vam lep, naj vam bom, čeprav… jezikovno ste naredili napako! Morali bi namreč reči hvala-lepi, sem namreč moškega spola, medtem ko jaz smem vam poreči: hvala, lepa.«

Nasmejala se je, glasno, in z njenim smehom, ki je godil, sva zaokrožila najino »druženje«, do… enkrat vrag-vedi-kdaj-spet.