Ne
obžalujem razpletov, pač pa obžalujem začetke, kajti malodane vsi so vodili
v-nič-metanje časa, mojega, in tega mi ne more nadomestiti nobeno spoznanje, do
katerega sem dospel. Nasprotno, šolanje sem plačal s svojim življenjem.
Že res,
da me je spoznano marsičesa naučilo, in mi utegne koristiti, v preostanku,
mojem, pa, denimo, hrbta ne bom več obremenjeval, ker se k tlom ne bom
sklanjal, da bi z njih pobiral, a je obenem res tudi to, da je tega preostalega
bore malo, pa še volje nima, da bi sploh razmišljal o nekem trudu, namenjenem –
dospevanju do življenja. In…
Kar
imam, kar mi je preostalo, je, absurd, posledica prav tega v-nič-metanja časa,
in se mi, zaenkrat vsaj, kaže kot večja vrednost od vrednosti vseh, kar sem jih
smel, na svojo žalost, spoznavati, in spoznati, obenem pa kot izhodišče
pomisleka, če ne bi bilo, vsemu navkljub, bolje, ko do začetkov sploh dospeval
ne bi, kajti – vse, kar je vrednega, na tem bednem planetu, slej ko prej pade
pod rilce ničevosti, in se ne začne samo o lastni vrednosti, pomenu,
spraševati, pač pa vanjo celo dvomiti, v podobi neke napake, ki je kriva tega,
da se zmoreš najti ne samo v napačnem času, pač pa predvsem – na napačnem,
nagonskem planetu!
Ne vem,
morda čas obrne tako, kot bi moral, ker bi bilo edino pravilno, a vem, da sam
tega, zagotovo, ne bom doživel. Le še nekaj je tistega, kar sem napoved(ov)al,
in kar se bo zgodilo, kot se je poprejšnje, da pa bi učakal ločitev razumskih
od nagonskih, ali obratno, ne, v to pa močno dvomim, kakor dvomim tudi v to, da
bo do takšne ločitve sploh prišlo… bo barka, »noetova«, prej potonila, na samo
dno črnega, nepreglednega, grozljivo smrdljivega oceana bodočnosti… Pač, tudi
nafta mora iz nečesa nastajati, le njen smisel je vprašljiv, kadar nikogar ni,
da bi jo koristil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar