Ko bova oba velika…

Dogovarjava se, Malo in jaz, o tem, kako bova, in kje, čez čas. Ona je namreč Vošnjak, mi razlaga, in tata je tudi Vošnjak, pa nama kaže poenotiti stališča…

 

S tem poenotenjem niti nimava nekih težav, gladko nama gre od rok, pa sva se, za izhodišče, že dogovorila o otoku, da ga bova imela, le tega kje bo ta otok, pa kako bova dospela do njega, ne, te malenkosti še nisva razrešila, a, kakorkoli že…

 

Ne bova imela le enega bazena, kot je rekel tata, ne, pač pa dva, kot ona meni, da bo prav. Kljub morju, ki bo v neposredni bližini, v katerem se bova tudi kopala, in se z barko, najino, kakopak, prek valov vozila. En bazen bo namreč pokrit, da bo tudi v mrzlih mesecih na voljo…

 

Še ne veva ali bova najinemu domovanju rekla kmetija, ali ne, veva pa to, da bova imela vsaj po enega predstavnika določenih živalskih vrst. Konjiča, zagotovo, osliča prav tako, pa kravico, ovčko, kozico tudi, in cel kup nekih kokoši in račk… ob mnogih kužkih in mačkah, seveda. In bunkice bova tudi gojila, zlasti v podobah lubenic, melon in kakijev. Njeno najljubše sadje, vsaj doslej.

 

Imela bova tudi traktor, vsaj enega. In vlakec, s katerim se bova vozila v otoške daljave. Da o kotalkah ne izgubljam besed! Videla jih je v nekem animiranem filmu, od tedaj si želi čevljev-s-koleščki… a ji tata dopoveduje, da se tu, na bregu, in v okolici, nima kje učiti kotalkanja, ma, še za pravo kotalkanje ni nekega primernega prostora… Tudi helikopter ne bo izostal!

 

Imela bova smrečico, na kateri bodo vsak dan gorele lučke, če jih ne bova ugašala, seveda, za spremembo. In nebo bo tako čisto, da bova vsak dan, in vsako noč, lahko gledala Luno ter številne, neštete zvezde! Tudi kresničk ne bo manjkalo, in njihove pestritve teme…

 

Tudi na sobo, v kateri bo veliko, in še več, igrač, nisva pozabila. Celo tako jo bova naredila, da bo moč razmetavati, igrače, vsepovsod, in se bodo same pospravljale, da se tata ne bo po vseh štirih naokoli plazil, pobiral, pospravljal.

 

Namestila bova lep nabiralnik, poštni, in, kakor to že sedaj počneva, bova skupaj hodila po pošto. Po najino pošto! Lepo je, ko prispe, čeprav le v podobi nekega reklamnega tiska. Minuli teden sva, resda zaman, čakala na »najino« knjigo, na tisto, v kateri tudi o tati piše, in je neka njegova pesem vanjo vključena. Jo bova skupaj gledala, in brala, da bo uspela preživeti, vsaj za nekaj časa, knjiga, kakopak.

 

Krog in krog najinega otoškega carstva bova imela visok, mogočen zid, in brambne stolpe tudi, da nama dinozavri ne bodo mogli nagajati, in da najinih živalic ne bi na potep povleklo, nekam, v neznano.

 

Plavala bova, se igrala, pela, pripovedovala zgodbice, z barko iskala piratski zaklad, lovila ribe… le še počakati morava na to, da bova, oba, dovolj velika, pri čemer…

 

Ne vem, nekih težav z garderobo ne bova imela, saj mi je že povedala, da bo ona, čez čas, nosila moje hlače, in jaz njene, in prav pri tem se zna pokazati težava, kajti – ona bo zrasla, in bo velika, jaz pa se bom, očitno, krepko pomanjšal, pa bova morala skrbno paziti na trenutek, da ga bova ujela, v katerem bova neko sprejemljivo, povprečno najino »velíkost« ujela, in jaz, s svojim pomanjšanjem, ne bom ogrozil najinega »ko bova oba velika«…