Vsakomur svoje…

Ne bom kot Prešernov France je počel,

ki cesto je uka krivil, in preklel,

ni želja do znanja nič dolžna, nič kriva,

za to, da razkraja ničevost smrdljiva,

ničevost dvonoga, v podobi človeka,

pogoltna, sebična, neumna pokveka!

In Dobrega, Lepega v nič ne bom dal,

zato, ker preti mu pogoltna žival,

ki serje prek vsega, kar ni ji požreti,

kar ni ji imeti, kot sraki da sveti!

Ne, bom raje razkrival, bom raje kričal,

preklinjal smrdljivo dvonogo žival,

ki zmore najbližje dospeti k morali

v podobi priveza, dosmrtnega, v štali!

S človekom človeku človečno zna biti,

medtem ko naj govno gre v govnih toniti!