Preden
zapišem o teh ugodjih, vsaj o nekaj njih, moram tri zadeve izpostaviti, jih
opredeliti…
Prva:
kaj je tisti imeti-rad-nekoga-DRUGEGA?!
Preprosto
– kadar imaš nekoga ZARES rad, takrat ga ne samo želiš, pač pa dobesedno
potrebuješ GLEDATI ZADOVOLJNEGA! Takrat ti je zadovoljstvo tega drugega na
PRVEM mestu, potemtakem pred tvojim zadovoljstvom… takrat do lastnega
zadovoljstva dospevaš skozi zadovoljstvo tega drugega (s tem, ko drugega
radostiš, porajaš tudi lastno radost)… takrat se ODPOVEDUJEŠ lastnim sanjam,
lastnim upom, lastnim željam, da, tudi lastnim (celo objektivnim) potrebam, in
to počneš zato, da bi zmogle živeti, obsta(ja)ti sanje, upi, želje, potrebe…
tega drugega!
Ob tem
pojasnilu sem dolžan pripis, kajti že slišim tisti »če tako živiš, potem sam
ničesar nimaš od življenja…«
Hm, RES
je, kadar tako živiš z enim od njih, nagonskih, NEuvidevnih, sebičnih, NEljubečih
(vsaj zares ne) nikogar drugega, razen sebe, in lastnega ugodja, vendar – če imaš
to srečo (izjemno REDKA je, glede na razmerje med človeštvom in »človeštvom«!),
da živiš s (so)ČLOVEKOM, potem… potem bo ta, s katerim živiš, na popolnoma ENAK
način tvojemu, imel rad tebe, pa se bosta drug za drugega (torej oba) odpovedovala,
kar vaju bo povedlo do iskanja SKUPNIH rešitev, SKUPNIH načinov živetja!
Potemtakem bosta ustvarjala neke kompromise, obema sprejemljive rešitve (nekaj
tretjega, NE samo »mojega« in NE samo »tvojega«), potemtakem bosta, v teh
rešitvah, OBA našla sebi zadovoljstvo, potemtakem – živela bosta kot MIDVA, kot
SKUPNOST, kot ENOST… in ne zgolj kot seštevek nekih posamičnosti, ki »sobivajo«
druga OB drugi, medtem ko skuša vsakdo SEBI najboljše uveljaviti!
In tudi
to: o njihovi »ljubezni« sem že gromozansko poslušal, in slišal, vendar – lepo bi
bilo, takrat bi jim tudi verjel, ko bi bila njih izkazovanja, njih ravnanja skladna
njihovim besedam! NE more, objektivno NE zmore nagonsko bitje, temelječe na
SEBIČNOSTI, zares imeti rado! Ima pa, kakopak, lahko, mnogokrat celo zlahka, »rado«,
ne nazadnje – »ljubezen« obstaja pri vseh živalskih vrstah… tudi tam, kjer
samica, po parjenju, pajka požre.
Druga:
ali želiš s tistim, nečim ali nekom, katero/katerega imaš rad, preživeti čim
več ali čim manj časa?!
Moja
neumnost pravi, da je pravilen odgovor tisti čim-več, kajti – kako bi pojasnil
to, da imam nekaj rad, obenem pa bi od taistega bežal, se mu odmikal?!
Nekateri
»vedo«, da vsakdo potrebuje-čas-tudi-zase… hm, ko bi vedeli, ko bi poznali
dejanski imeti-rad-drugega, takrat bi vedeli tudi to, da – govorijo neumnosti,
kajti… v sklepanju kompromisov, v samo-odpovedovanju, na obeh straneh
izkazovanemu, v takšnem primeru lahko VSE počneva skupaj, tako tisto, kar mene
neposredno vleče (tebe pa POSREDNO, zaradi mojega zadovoljstva), kakor tisto,
kar vleče tebe (enako pojasnilo kot poprej)… pa lahko danes gledava, skupaj,
nogometno tekmo, a bova jutri mehiško nadaljevanko, in se boš danes ti
odpovedala nadaljevanki, jutri pa se bom jaz tekmi, kajti – imava se rada,
potrebujeva drug drugega gledati zadovoljnega, želiva biti skupaj!
Kaj pa
običajno? Hm, veliko podvojenih TV sprejemnikov (očitno imam tekmo ali
nadaljevanko raje od tebe, v nasprotnem bi bil raje s teboj, ob tebi!), veliko
zadrževanja vsak-v-svojem-kotu, veliko raznih aktivnosti, v katerih »partnerja«
vsak zase, ločeno od drugega, do SVOJEGA zadovoljstva dospevata… in obstajajo
tudi moji in tvoji stroški, pa moje in tvoje delo/zadolžitev, pa moje in tvoje
imetje… skratka – »imenitni« izkazi obstajanja neke »skupnosti«, zlasti takšne,
v kateri NAJ bi imeli drug drugega radi!
Tretja:
ko govorim o ugodjih, takrat ne mislim na neke banalne zadeve, denimo na
sitost, odžejanost, na ugodje dišeče kave, ali hladnega piva, na poležavanje na
kavču, pač pa…
Ugodja,
ki držijo skupaj »skupnosti ljubečih se«…
NE BITI
SAM, zlasti na stara leta.
V
kolikor živiš sam, takrat vse obveznosti, vsi računi, vsa dela, vse skrbi…
izključno nate »padejo«, potemtakem ti je krepko težje soočati se s težavami
(kakor bi ti bilo, ko bi bile le-te razdeljene na dva), obenem pa – ko živiš
sam, mejduš, še pogovarjati se nimaš s kom, če ti zdrsne in padeš, si od
lastnih ne/moči odvisen… ja, zmore biti strašljivo stanje biti-sam, in tudi je,
celo dovolj, pa da (tudi) na njem temeljijo »skupnosti ljubečih se«…
NEZMOŽNOST
SUVERENEGA OBSTAJANJA.
Nagonski
so, že po svoji zasnovanosti, ČREDNA bitja (NE socialna, kajti ne združujejo se
radi potrebe po biti-s-sočlovekom, posledično zaradi želje po
izboljševati-skupnost-ji-kakovostno-pridodajati-stremeti-k-interesom-skupnosti…
pač pa se združujejo IZKLJUČNO zaradi doseganja LASTNIH interesov!) in v čredi
je vsakemu posamezniku zagotovljena (vsaj tozadevno) večja varnost, lažje
dospetje do hrane in zadovoljevanja vseh ostalih potreb (o njih sem, nekaj, v
prejšnjem odstavku)… da, tudi na tem temeljijo »skupnosti ljubečih se«…
IMETJE.
Nekaj
sva ustvarila, pa – če greva narazen, bova ta nekaj tudi (raz)delila, pri čemer
je temeljno vprašanje, ali bo tisto, kar bo meni pripadlo, meni tudi zadoščalo,
mi bo omogočilo neko, kolikor toliko vsaj, udobno, lagodno obstajanje?! V
vsakem primeru pa – zdaj, ko sva skupaj (četudi »ljubeča se«) imam na voljo
vsak meter v deset sobni hiši, pa vikend na morju, v hribih, na prekmurski
ravnici… če greva narazen bo to (vsaj nekaj tega) odpadlo. In, da – tudi na tem
temeljijo »skupnosti ljubečih se«…
NAVAJENOST.
Lahko
bi zapisal tudi vdanost-v-»usodo«, lahko bi zapisal prepričanost v tisti
tudi-drugje-ni-nič-bolje, a ne glede na to, kako to zapišem, ostaja dejstvo – s
časom se navadiš na način svojega živetja, se z njim sprijazniš, celo »všeč« ti
zmore postati, če ne drugače, takrat, ko pomisliš na vse predhodno zapisano, na
tiste… BITI SAM… SAMOSTOJNO SE SOOČATI Z LASTNIM OBSTAJANJEM… IMETI DOLOČENO
IMETJE. Itak in itak imam na razpolago določene »ventile«, ki mi, vsaj za malo,
izboljšajo razpoloženje, mi, vsaj za malo, ter tu in tam, omogočajo UBEŽATI NEljubi mi vsakdanjosti… pa lahko
gledam na svoj TV zaslon, v svojem nekem kotu… pa lahko imam nek svoj hobi,
medtem ko ima partner nekega drugega, da lahko (v tem času) »zadiham«… pa grem
v levo, ker mi je v levo všeč, medtem ko gre partner (iz enakega razloga) v
desno… da, tudi navajenost je temelj njihovih »skupnosti ljubečih se«…
Tu bi
lahko omenjal tudi strah pred odzivi okolja, v primeru ločitve, izgubo (ali
vsaj številčno zmanjšanje) nekih »prijateljev«, vendar – karkoli bi omenjal, in
omenil, vse, ampak dobesedno VSE izhaja iz tistega JAZ, MENI, ZAME, iz –
sebičnosti! Neumne, nezmožne, celo same sebe NE-zavedajoče se!
Kadar
imam NEKOGA rad… mejduš, da bom (vsaj) sodeloval pri pomivanju posode, pri
kuhanju in vseh ostalih »njenih/njegovih« opravilih, da ga/jo bom skušal RAZBREMENITI,
mu/ji omogočiti, da do VEČ časa, preživetega po njegovi/njeni volji preživi,
mu/ji bom (vsaj) skušal (O)LAJŠATI obstajanje, po vprašanju skrbi, nalog, težav…
NE,
nemogoče je, da me nagonski prepričajo o njihovi ljubezni, medtem ko me o »ljubezni«
niti potrebujejo ne, jo bolje poznam, kot oni o njej »vedo«! In…
Lahko,
da sem »preskočil« neko ugodje, na temelju katerega njihove »skupnosti ljubečih
se« obstajajo, a vsaj o poglavitnih sem uspel zapisati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar