Še
nikoli se nisem, nikomur, maščeval, želje po maščevalnosti ne poznam. Zadošča
mi, da zbrišem iz življenja, svojega, ne nazadnje – sam sem kriv, če sem govnom
vrata odpiral!
Poskušali
so me »urejati«, mi »svetovati«, me usmerjati, da bi njim všečen, primerljiv in
sprejemljiv postal, a kadarkoli so to počeli, vselej jim je uspelo le –
povečati distanco, med menoj in njimi. Me je, vsemu navkljub, preveč, da bi me
nič izničil!
Nezmožni
so se odlepiti od tal, pa nanje tudi sodijo. In nisem jaz kriv, da le v svoji
domišljavosti do nekih svojih sposobnosti, in vrednosti dospevajo. Kriv bi bil,
ko bi njihovi domišljavosti prav dajal, kajti s tem bi po tistem dejansko
vrednem pljuval.
Lahko
me ustavljajo, lahko me ustavijo, a bo resnica vseeno prišla na videlo. Če ne
prej, potem takrat, ko bo prepozno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar