Na
Bregu ničesar novega. Spreminjanja odnašajo čas minljivosti proti koncu, le
kletvice ostajajo zveste zoperstavljanju smradu svinjske sprijenosti…
Nisem
se rodil z njimi, niti ne ob njih, daleč od tega, porodili so mi jih tisti, ki
niso vredni obstajanja, vsaj v svetu etičnega, človečnega ne! In so, te
kletvice, nekakšni zapiski učitelja Življenja, zapiski, ki govorijo o tem, da
nisi dober takrat kadar vsevprek pomagaš, pač pa izključno takrat, kadar
pomagaš dobrote vrednim! Kadar vsem in vsakomur pomagaš, takrat podpiraš Slabo,
slabiš Dobro, takrat se, zanesljivo, bolj kot z dobroto, izkažeš z bebavostjo!
In, priznam, vse življenje sem bil bedak, in to – velik bedak!
Kar
nekaj časa sva potrebovala, preden sva dospela v kuhinjo. Da je zajtrkovalo,
moje Malo, da sem posodo, kar nekaj se je je nabralo, včeraj, pomil, in da sva
naredila maso za palačinke. Zahotele so se ji, za današnje kosilo. Prav…
Vsaj
uro, raje več, sva preživela na stolu. Sedela mi je v naročju, in si izmišljala
tematike, po katerih sem ji potem »moral« peti. In spet je trajalo nekaj časa,
preden sva uspela kreniti v nadstropje, da sva se posvetila tuširanju. Malo, da
znoj spereva, malo, da se osveživa, še največ pa zato, da je dete uživalo, obdano
s kapljicami. In celo laski, česar sicer nima najraje, so prišli na vrsto…
Na
Bregu ničesar novega. Te dni je dvojno obsijan, s tistim nebeškim, Soncem, in s
Sonkom, ki me, skupaj z ostalimi tremi, pri življenju ohranja. S svojo čisto,
dobro, iskreno, toplo dušo, s svojimi pogledi, nasmehi in s siceršnjimi
izkazovanji. Upam, da nikoli ne zapade v kremplje Smradu, upam, da se nikoli v
nagnusnost ne spremeni, v pokvarjeno neko, smrdljivo sebičnost!
Po
tuširanju sva balonirala, zdaj gleda risanko. Tri imava dogovorjene, prek
dneva, ko nama vročina ne dopušča biti zunaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar