Za moje milo Malo

Jutro zbujam. Noč je, spet, svetila.

Stroj že pere, kava mi dišavi.

Danes cela tona bo perila,

da bo suho, preden dež zastavi…

Da bo moje milo Malo

v svežem, in v dišečem spalo.

 

Cucka v prostem preživela.

Celo noč sta zvezde štela,

srne, tu in tam, podila

ter predvsem – se ohladila…

Upam, da je milo Malo

lepe sanje izsnovalo.

 

Misel teče. V potoke.

Kaj v potoke, v cele reke,

in odšteva na obroke

upe, sanje moje neke…

Upam, da bo milo Malo

lep po svoje dočakalo.

 

Prav po tihem, sramežljivo,

šepetaje gre svetloba,

vešče plešejo igrivo,

polna je tišine soba…

Vse kot moje milo Malo

je v svoj red nek razmetalo.

 

Črke v prstih se medijo.

Vselej tu, da mi sledijo,

kot da bi čakale name,

ne hoteče biti same…

Morda moje milo Malo

jih, čez čas, bo celo bralo.