Nocoj
sem ji štirikrat (za)pel podaljšano različico Spavaj, dete… in po vsakem petju
sem domneval, da bo dovolj, a se je oglasila, oponašajoč dojenčka, s svojim »ueee«,
ki je ponehal, čim sem znova zastavil s petjem. Proti koncu četrtega, je klopek
zadrnjohal…
Med
petjem sem si zamišljal različnosti izvedb, neko več glasovno podajanje, z vskakovanjem
posamičnih glasov, vendar – že marsikatero pesem, njeno izvedbo, sem si zamišljal,
pa čeprav sem to počel brez sleherne realne osnove, kajti – najprej bi si moral
zamisliti nov, močnejši računalnik, s pripadajočo tisto najosnovnejšo opremo,
mikrofon in slušalke, s katero, v pogojih domovanja, sicer ne bi bilo moč
izdelati tehnično kakovostnih posnetkov, a takšne, ki bi o vsebini sporočali,
zagotovo. In to bi mi, kdo ve, morda mi tudi bo, kot mi je tudi v preteklosti,
zadoščalo, kajti vselej sem dajal prednost vsebini, pred formo…
Da, kdo
ve, morda pa me kombinacija vse starejši računalnik (če se ne motim je,
obstoječ, že v dvanajstem svojem letu) in moj Sonkec prižene tudi do tega, da
stopim, nekoč, v ustrezno trgovino, in da začnem, znova, zanjo, in za neke
redke, določene posnetke udejanjati. Moderni sicer nikoli ne bodo, a moderen
tudi ne bi hotel biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar