Nedolgo
nazaj sem prejel fotografijo, na kateri je prikazan nek malček, kako se spušča
z vrha tobogana, in posnetku je bil pridodan pripis »poglej, kako je
samozavesten…«
Takoj
na začetku zapišem, da malčku NE pripisujem domišljavosti, potemtakem enega od
izkazov neumnosti, mu pa, in to zlahka, pripišem – nepremišljenost, kajti…
Mali je
še, komajda je shodil, in začel obiskovati vrtec. Doslej se je s toboganom
srečal le v njegovih prijetnih podobah, ni se mu še pripetila neka nesreča, ni
še utegnil »razbiti« kolena, nosu, roke, potemtakem o toboganu ve samo to, da
je z njim, in prek njega, prijetno, lepo. Zaradi tega tudi ne more vedeti (in
se tega zavedati) o tem, da mu lahko, na primer, nepazljiv, neprimeren
pristanek na tleh, v trenutku, odtegne zadovoljstvo, in ga povede do bolečine,
in solza. In zaradi tega, posledično, tudi strahu NE pozna (strah pa je temelj,
na katerem previdnost obstaja!). Potemtakem – ničesar drugega mu ne morem
pripisati (kaj šele, da bi mu očital), kot to, kar lahko pripišem slehernemu
otroku, ki je še premajhen, da bi se zavedal nekih objektivnih stanj, da bi
imel nekakšno celovito predstavo o zadevah, s katerimi se sooča.
Res je,
samozavest in domišljavost se izkazujeta (navzven torej) popolnoma enako, v
podobi prepričanosti vase, v lastne sposobnosti za uspešno, učinkovito soočanje
z neko, katerokoli, zadevo. A kljub temu, da se enako izkazujeta, je med njima
gromozanska razlika, o kateri pa občestvo, ki ju niti prepoznavati, posledično
tudi razlikovati ne zmore, bore malo ve, če sploh kaj.
Domišljavost
je obča podoba izkazovanja. Na žalost, a je. To je videti na vsakem koraku, in
zlasti tam, kjer se potegujejo, denimo, za neka delovna mesta, prepričani v to,
da so zanje usposobljeni, in zmožni, pa čeprav se nikoli poprej z delom, za
katerega se potegujejo, niso srečali, še primerljivega ne poznajo, o njem, v
bistvu, ničesar ne vedo.
Da,
domišljavost je PRIROJENA, je že v-zibel-dana, je posledica nagonske,
NErazumske zasnovanosti, dočim je pri samozavesti tako, da – potrebuje leta,
tudi desetletja, za to, da se (po)rodi, in tudi za to, da zmore (kot sebi
najhujši preizkuševalec, ali kritik) sploh obsta(ja)ti!
Kadar
se z nečim soočam, takrat je ne samo priporočljivo, pač pa dobesedno nujno, to,
da – poznam predmet svojega soočanja
(njegovo vsebino, njegova izkazovanja, in to v čim več možnih različnih
okoliščinah, njegove silnice, težnje…), da poznam
okoliščine, v katerih bom imel opraviti s tem predmetom, da poznam različne možne razplete, kot posledice vseh
dejavnikov, ki jih zmorejo pogojevati… in predvsem – da poznam samega sebe, da vem o svojih DEJANSKO obstoječih
sposobnostih, in o svojih DEJANSKO obstoječih pomanjkljivostih, pa zmorem,
zaradi tega, tudi ugotavljati o tem, že na samem začetku, če sem zares sposoben
učinkovitega in uspešnega delovanja!
Pri
samozavesti je zadržek, DVOM v SAMEGA SEBE – NUJNOST!!! Radi tega dvoma je namreč
sploh možno govoriti o premišljenosti, preudarnosti, o umnosti! Kakopak, tudi
takrat, kadar si se, poprej, izkazal za sposobnega, tudi v takšnem primeru se lahko
pripeti nekaj nepredvidenega, celo nepredvidljivega, nekaj, o čemer nikoli niti
slišal nisi, kaj šele, da bi o tem vedel, pa lahko ne samo zapreti tvojemu
uspešnemu delovanju, pač pa ga popolnoma sesuje, vendar – pri samozavesti je
bolj malo možnosti takšnega razpleta, in bistveno manj, kot jih je pri
domišljavosti, kjer se praviloma neuspeh izkaže (lep, in vsem viden primer, so
razni »politiki«, ki so uspeli od obljubljane »švice« samo do švica pripeljati…
in, mimogrede, »ljudstvo« jim je verjelo, in /tudi/ to verjetje govori o
mentalnih »zmožnostih« taistega »ljudstva«!).
Pri
domišljavosti gre za popolno nasprotje! NE pozna niti lastnih ne/zmožnosti
(kako bi jih, ko se pa jih niti ne trudi ugotavljati, vedoča, da vse-ve,
vse-zna, vse-zmore?!), NE pozna niti predmeta, s katerim se želi ukvarjati,
kako bi šele poznala vse možne scenarije, različne razplete, ki se utegnejo
pokazati v nekih spremembah okoliščin?! Potemtakem za domišljavost NI značilna
neka previdnost, nek zadržek, neka preudarnost, potemtakem tudi umnost ne, pa –
tam, kjer ni umnosti, tam je izključno njeno nasprotje!
Mimogrede:
veliko jih je, ki so »uspešni« na področjih svojega delovanja (tudi kot, na
primer, neki direktorji), a so vseeno ne samo neumni, pač pa zabiti, posledično
tudi nesposobni, domišljavi, a zmorejo do nekega »uspeha« (in predvsem zase
poskrbeti), vendar – jamčim, ko ne bi obstajal obči daj-dam sistem, obče
izrabljanje nekih zvez in poznanstev, ko bi obstajalo učinkovito preprečevanje
raznih kraj, goljufij, kršenj zakonskih opredelitev, ko ne bi bila možna dobesedno
kruta, najslabše vrste izraba delovne sile… takrat se, zagotovo, pod nobenim
pogojem NE bi zmogli s svojo »uspešnostjo« izkazovati! V motni vodi namreč
vsaka riba nekaj ujame, v čisti pa je malček težje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar