Nazaj
grede sem, med vožnjo (drugače itak ne poslušam), poslušal radijski program, in
se je nek povezovalec pogovarjal z nekim (če me spomin ne vara iz Belgije)
poročevalcem…
O
marsičem sta govorila, in tudi o tem – koliko delavcev, pardon, koliko
zaposlenih v Evropski uniji si zmore dovoliti enotedenski dopust, preživet izven
kraja (svojega) bivanja. In sta omenila, po uradnih podatkih, iz leta dva tisoč
dvaindvajsetega – petnajst odstotkov. Da, 15 %!
Povezovalec
je ugotovil, da pa je to »veliko«, jaz, nemarnež, pa sem nemudoma pomislil na
nekdanje, gnile, kakopak, čase, v neki gnili Jugoslaviji… v kateri je malodane
vsakdo zmogel dospeti do dopustovanja, če drugače ne, potem v sindikalni
prikolici. In, ja…
Lep
razvoj, v katerem je niti šestina veliko, dočim je tisti malodane-vsakdo
ugotovljen kot gnil, omembe nevreden…
Ni komentarjev:
Objavite komentar