»Servus«…

Na Štajerskem, vsaj ponekod, in tam, kamor moje izkušnje segajo, se, nekateri vsaj, pozdravljajo z besedo »servus«… nekateri, ki so še bolj »pismeni«, pa celo s »serbus« (ne vem, morda gre za nekakšno povezavo z avtobusi?!), pa me zanima, če sploh vedo, o čem govorijo, od kod tak pozdrav izvira…

 

Nekoč so Rimljani imeli servuse. Beseda servus namreč v latinščini pomeni sluga, suženj, pa…

 

Ne vem, za razliko od, denimo, nekega dober dan, kaj želijo drug drugemu z uporabo te besede sporočiti?! Dobesedno bi se namreč dalo razumeti kot »sem sluga« ali »sem suženj«, ampak… močno dvomim, da bi se, »suvereni« kot so, za sluge, kaj šele za sužnje (samo)razglašali (čeprav, resnici na ljubo, so sužnji lastnih nagonov!), potemtakem…

 

Recimo, da bi pozdrav skušal razumeti v nekem prenesenem pomenu, na posreden način, in bi ga »prevedel« s tistim sem-na-voljo, sem-na-razpolago, sem-na-uslugo, a mi tudi takšno razumevanje pozdrava ne gre najbolj v račun, kajti – močno dvomim, da so dejansko na uslugo vsakomur, s katerim se pozdravljajo! Neka pretirana želja po tem, da bi se lastnemu odrekal, in to za drugega počel, da bi bil, vsaj na površen pogled, uvideven, ni v naravi nagonskega življa…

 

Tako da… res, ne znam si drugače razlagati takšnega pozdrav(ljanj)a… pa, recimo, tistega »bog«, ki je tu, ob meji s Hrvaško, v navadi (tudi tu ga še-bolj-pismeni izgovarjajo z bok, in takrat, obvezno, vrnem s »koleno«)… kot tako, da – česar-se-janezek-»nauči«-to-janez-»zna«, četudi ne razume tega svojega »znanja«, pa… če so bili, nekoč, v rimskih časih, naslavljani s sužnji, če je navada-železna-srajca, če se vsaka bedarija, v stilu jo-men in daj-mi-petko… (za)lepi za… khm, kakršnekoli že, potem se je, očitno, zalepil tudi obravnavan pozdrav!