Baloni?!

Zjutraj sem jo, kakor vsakokrat, najprej »zmečkal« v objemu, jo še nekoliko dodatno »sfaširal«, in ji čestital. Mudilo se ji je k oknu. Priznam, nisem vedel čemu…

 

Dospela je do okna, pogledala skozenj, in slišati je bilo njen razočaran »Kje pa so baloni?!«

»Dete, tega pri tati ni,« sem ji odvrnil. Nisem se opicam rodil, tudi papagajem ne, da bi se z njimi, med njimi in od njih učil. Še več, razne balonade, okinčane s prometnimi znaki, modna muhavost posnemovalnih bitij, bitij brez domišljije, s katerimi vesoljnemu svetu sporočajo o nekih povsem osebnih zadevah, mi nikoli niso bile simpatične. »Imava balone v kuhinji, jih bova napihnila, samo zate, in za najino žoganje z njimi,« sem pridodal.

 

Danes ni bilo težav z dospetjem v kuhinjo. Že sinoči sva se dogovorila: zbujanje, nato torta, in, kakopak, mleko, potem pa – darila…

Najprej sva, ko sva prišla v pritličje, odgovorila na nekaj čestitk, sporočenih v podobah sms sporočil. Pa cuckoma sva dala jesti, nato pa sem ji odrezal po kos dveh različnih tort. Torta je namreč njen vsakdanjik, kadar je doma, pa sem ji hotel s spremembo, z dopolnitvijo, z raznolikostjo poroditi nekoliko posebno občutenje… in sem »moral« tudi sebi enako postreči. Običajno tega ne počnem, nabavljam zanjo, ne zase.

 

Domneval sem, da se bo najbolj razveselila tistega darila, katerega ji je tata izbral, in kupil (mimogrede: izkazalo se je, da je bila domneva pravilna), pa sem ji najprej prinesel večjo darilno vrečko, katero si je, za Malo, omislila njena sestra Nina. Od »kavbojk« z zajčkoma, prek zobnih krtačk in paste, piškotov, nekega igralnega kompleta… do barv in čopiča, pa predloge za slikanje, knjige…

Vse je, kos za kosom, »razkopala«, in kar nekaj časa je namenila temu početju. Še največ pa – slikarjenju, kakopak, tako da ni bila, na koncu, pobarvana samo predloga, in papir, katerega sva podložila, pač pa je bilo v mavričnem videzu tudi samo dete in – ko sva dospela do tega, da sva hotela umiti, dete in čopič, sva ugotovila, da se je tudi »vodovod« spomnil obletnice njenega rojstva, pa… bentiš, naj gredo k vragu, vode ni!

 

Medtem, ko se je dete zabavalo z darili, sem ji napihnil balone. Na koncu, ko je raziskovalno-ustvarjalna vnema jela popuščati, pa sem odprl zidno omarico in iz nje vzel še tisto, kar sem ji v dar namenil…

Že ko je zagledala paket, so se ji usta razvlekla do ušes in dobesedno poskakovati je začela, od navdušenja. Komaj je uspela potrpeti, da sva darilo razpakirala, da sem šel po izvijač in namestil baterijske vložke, in potem… potem sva, pač, uživala v glasbenih mojstrovinah, ki so se druga za drugo vrstile, in se, tudi na moje veselje, vrstijo še vedno, in tudi ob risanki, katero je želela gledati. »Obožujem klavir,« mi je izpovedala svojo radost, »jaz pa tebe smejkico«, sem ji odvrnil.

 

Res je, nimava, zunaj, kopice balonov, nimava okroglega znaka, prometnega, nimava polne hiše nekih obiskovalcev, nimava stotih »vse najboljše«, ne dvestotih oči, ki bi goltale s krožnikov, še preden bi do njih dospele, vendar… dete je smejkasto, zadovoljno, predvsem pa – danes je že veliko, tako veliko, da se, niti slučajno, ne more z včerajšnjim primerjati! Štiri so le štiri!