Od
nekdaj ne maram sprijenosti, smrdljiva je, ogabna, nagnusna, nesprejemljiva mi,
še več, pogina vredna! Raznih hinavcev, zahrbtnežev, lažnivcev, prevarantov,
kradljivcev, vseh nemoralnih spak, organsko ne prenašam…
Zadnje
čase s samim seboj »razčiščujem«, kajti… po eni strani si očitam, da se lažem,
resda samemu sebi, a kljub temu, medtem ko skušam, po drugi strani, verjeti, da
obstajajo neke možnosti tistega, kar naj ne bi bilo laganje, in laž, pač pa
dejstvo, resnica…
In si
lažem, ali pa tudi ne, ko si skušam dopovedati, da obstajajo neka mikro,
neznatnih, malodane zanemarljivih velikosti, upanja, s katerimi smem, in
zmorem, opravičiti obstajanje tistega, kar me je ostalo, češ – čas je že
nekajkrat dokazal, da določene stvari, določena ravnanja, določena življenja
niso bila zaman, pa čeprav so se takrat, ko so se odvijala, te stvari in
ravnanja, in življenja, kazala kot takšna, kot popolne izgube, v oceanih
bebavosti nekaj povsem zgrešenega…
Da, lažem
si, ali pa tudi ne, da zmorem pripomoči k temu, da bo »čas« sprevidel resnico,
se je lotil reševati, in jo bo tudi razrešil, obenem pa se zavedam, da odgovora
na to vprašanje ne bom doživel, da nikoli ne bom zmogel izničiti tistega, celo
prevladujočega občutka, ki mi pravi o tem, da je bilo, in še vedno je, zaman
prav vse, česar sem se loteval, s čemer sem se ukvarjal, kar sem spoznaval in
spoznal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar