Ne sanjaj!

Ne sanjaj o Lepem, ne sanjaj o Dobrem, nasploh kar odpiši vse sanje,

ker te bo bolelo, neznosno, do kraja, če zmotno podal se boš vanje,

je Svet svet golazni, brezdušni so, prazni, pa sanje po vrsti požrejo,

poišči kotiček, in, vse do neba, krog njega sezidaj si mejo…

 

Kar njim je pomembno, to tebi ne šteje, kakopak, je tudi obratno,

nenehno v ugodje telesa hitijo, hlastavo, pritlehno, odvratno,

in ni ga vladarja, v podobi denarja, ki ne bi jih zmogel kupiti,

dočim pa je tebi v dušo svetliti, med zvezde, v širjave toniti…

 

Ne sanjaj o Lepem, ne sanjaj o Dobrem, v času so večno zastali,

navzven ti podobni, a kaj ko pod kožo razkrijejo se kot živali,

kot veter zapiha, tako jih požene, v steptano, v blato smrdeče,

a tvoja naj pot se drugače odvija, četudi pretežno trpeče…

 

Ne sanjaj, ne išči, morda se bo samo do žara v očeh pripetilo,

je možnost neznatna, a upov vseh silnih ne bo zgolj tako ti pobilo,

človeka je malo, premalo na Svetu, zato ti kot človek je stati,

in nizaj utrinke z nebeške širjave, kot človek si zmoreš jih tkati…