Večji
del življenja sem zmetal v blato. Zasvinjalo mi je čas, življenje mi je
potolklo, a me ni uspelo potegniti vase. In tudi v nasprotno ni šlo, da bi se
blato vsaj malo čistosti navzelo. Se ne more, sicer ne bi bilo blato!
Blato
je zdrizasto, umazano, smrdljivo, v njem se nesnaga poraja, razplaja in vsemu
krog sebe preti, s svojimi kremplji. In tudi takrat, ko se posuši, zavoljo
neljubih mu okoliščin, komajda dočaka trenutek, v katerem se zmore, spet in
nenehno, sebi ustrezno izkazovati, kot blato, zdrizasto in smrdljivo, sredi
sebi enakega blata.
Raj,
pravljičen kraj posmrtnega nekega obstajanja, krasijo travniki, in cvetje na
njih, potoki šumeče čistosti, spevi milodušnih ptic ter nebo, v globinah svoje
modrine ogreto z zlatimi žarki lepega… in, kakopak, da se tudi za sebično
goltavost ustrezno najde, miza, obložena za žretje in napajanje…
Bog
čuva ta, rajski kotiček neba, vrata drži neprodušno zaprta, in čeprav obeta, v
besedah, njih odpiranje, za hrbtom fige drži, vedoč, da bi v hipu uničil vse
lepo, in dobro, in svetlo, in toplo, in dušno… ko bi vrata širom odprl ter
blatu dopustil, da se skoznje razlije. Že tako in tako je Svet preplavilo, pa
naj kar pri tem ostane!
Brodim,
ves svoj čas brodim, nenehno, skozi blato. Vsepovsod ga je, v obilju, na prste
se postavlja, neke pravice, zase, terja, sproti požira vse, kar doseže, kar
zmore v goltanec spraviti. K sreči mi ne seže prek gležnjev, in, k sreči, si
najdem korake, na svoji poti, da ga otresem, ga za seboj pustim, in mi samo
skozi spomine kletvice poraja. A – tudi to je bolje, kot da bi z blatom
prijateljeval, kot da bi me vase potegnilo, pa bi tudi sam kot blato minil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar