torek, 20. avgust 2024

»Misliti je treba s srcem…«

»… ker je logika preračunljiva, hladna!«
Velikokrat sem slišal takšno trditev, trditev, ki ne govori o ničemer drugem, kot o – bebavosti!
 
Viš, Nemci (verjetno še kakšno drugo »ljudstvo«) nosijo poročne prstane na desnici, ker pravijo da ljubezen-poide-in-je-treba-zakon-da-bi-obstal-voditi-z-razumom. Pomeni, da »govorijo« popolnoma drugače, da premišljenim odločitvam dajejo prednost, pri ohranjanju neke skupnosti, pred čustvi, čeprav… tudi pri njihovem pojmovanju me na smeh sili, kajti za Nemce velja isto, kot za vse ostale »narode« - potencialno sta le dva odstotka, med vsemi dvonogimi-v-oblačila-odevajočimi-se, ki sta razumska, potemtakem zmoreta logično mišljenje…
 
Ko ne bi razkrajali vsega (posledično tudi Sveta), kar jim v šape pride, bi mi bili celo simpatični, s svojo bebavostjo, a mi niso, in mi tudi biti ne morejo!
 
Srce. Zgolj in samo prispodoba, in to NAPAČNA prispodoba za čustvovanja, kajti… že res, da čustvovanja (ob)čutimo TUDI v prsnem košu, v podobah nekih bio-kemičnih reakcij, a je res tudi to, da se porajajo in obstajajo izključno v – MOŽGANIH! Srce je zgolj črpalka, navadna črpalka, nezmožna zavedanja, pa – če se ne morem zavedati, ničesar, potem tudi nekega odnosa ne morem oblikovati, tudi v podobah čustvovanja ne.
 
Logika. Logika je tista zadeva, o kateri obči niti pisniti ne bi smeli, ker je ne premorejo, ker je niso zmožni prepoznavati, ker o njej – ničesar NE vedo!
NE obstajajo »ljudske logike«, ne vem, čevljarska, mesarska, trgovska… NE, obstajajo določeni mišljenjski kalupi, ki se (v odvisnosti od nekih specifičnosti okolja, poklica) lahko, v nepomembnih niansah, med seboj razlikujejo, a se vsi, od prvega do zadnjega, nahajajo v okvirih pameti ( = NE-umnosti, kadar se pamet poda razreševati vprašanja iz sveta razuma!). Obstaja ENA sama logika, in z drugo besedo ji pravimo - razum.
Na logiki je utemeljena Narava, s svojimi zakonitostmi (zato zmore, ker »govori isti jezik«, razum = logika te zakonitosti tudi prepoznavati, jih »odkrivati«), pa zanjo ne moremo trditi, da je hladno preračunljiva… kakor lahko o logiki tako trdi samo popoln BUTEC!
 
Res je, preračunljiva pamet zmore delovati v nasprotju s čustvovanji… res je tudi to, da se logika (alias razum) in čustvovanja izkazujejo v nasprotjih, kajti – medtem ko razum UGOTAVLJA DEJSTVA, da bi se lažje, bolje, uspešneje soočal z realnostjo, čustvovanja ta dejstva »meglijo«, jih »vidijo« drugačna, kot dejansko so, pa si, s tem, samo težave na vrat nakopavajo. Vendar – res je tudi nekaj drugega, o čemer občost, niti slučajno, NIČESAR NE ve: razum UPOŠTEVA govorico čustvovanj, jim dopušča do izkazovanj, do njihovega vplivanja na odločitve, a to počne le tam, in takrat, kadar je takšno izkazovanje ne samo potrebno, pač pa ETIČNO nujno! Pa zmore, denimo, razum sočasno ugotoviti neko krivdo, za nepravilno, za nedopustno ravnanje, obenem pa zmore (prav na temelju tistega smili-se-mi, na temelju čustvovanj) iskati RAZBREMENILNE, olajševalne okoliščine, da ne bi prestrogo (oz. krivično) razsodil. In tudi razum zna, z lahkoto, izračunati, da slabo (ali celo NE-) plačana delovna sila povečuje dobiček, a se, kljub temu, zoperstavlja suženjstvu in izkoriščanju nasploh. Tako da – ja, različno delujeta, razum (logika) in čustvovanje, a v primeru razumskih bitij delujeta usklajeno, in edino pravilno.
 
Kako »mislijo s srcem«, ali je v tem »srcu« tudi kaj (če ne pretežno) slabega… ne vem, a razna pobijanja, med nekimi vojnami, na primer, razna obračunavanja navijaških tolp, razne podobe nestrpnosti (do istospolno usmerjenih, do Ciganov, »južnjakov«, črncev… do pripadnikov drugih ver, ali političnih prepričanj… do njim-ne-ljubo-mislečih nasploh) govorijo o tem, da – ne, ni pri njih težava samo v odsotnosti »glave« (razuma), pač pa tudi v odsotnosti »srca« (čustvovanja, usmerjenega v dobrobit skupnosti ali zgolj nekih drugih, od njih drugačnih). Ne nazadnje – bojda jih skušajo (na)učiti empatije, sočustvovanja, uvidevnosti… kar ne bi bilo potrebno početi (itak je popolna izguba časa), ko bi znali »misliti s srcem«, in ko bi v njihovem »srcu« bilo karkoli upoštevanja vrednega!
 
Ja, njihova »ljubezen« (njihov rad-imeti-drugega) – tako drugačna, v bistvu pravo nasprotje DEJANSKI ljubezni, ki Ni spremenljivka (odvisna od »postelje«, »lonca«, »premoženja«…), pač pa je trajne narave (tudi v zakonski zvezi, tudi po petdesetih, stotih letih skupnega bivanja), in traja vse dotlej, dokler obstajajo njene osnove, dokler obstajajo vsebine (s katerimi se nekdo izkazuje), na temelju katerih se je ta ljubezen porodila! In se NE poraja na osnovi (zunanjega) izgleda (»lepote«), še manj na osnovi parjenja, in iz njega izhajajočega zadovoljstva.
 
Saj pravim, bili bi mi celo simpatični, ko… ko jih ne bi bilo v svetu človeka! In…
 
Kako, s čem je »treba« misliti?
Za obče bi bilo najbolje, ko se sploh ne bi, vsaj pretirano, izkazovali s takšno »dejavnostjo«, kajti razmišljanje ni ravno njih močnejša plat. Razum pa naj kar razmišlja, tako kot zna in zmore, ne nazadnje – prav razmišljanja razuma so zaslužna za vse kakovostne spremembe, katerim tudi napredek pravimo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar