»… ker
je logika preračunljiva, hladna!«
Velikokrat
sem slišal takšno trditev, trditev, ki ne govori o ničemer drugem, kot o –
bebavosti!
Viš,
Nemci (verjetno še kakšno drugo »ljudstvo«) nosijo poročne prstane na desnici,
ker pravijo da ljubezen-poide-in-je-treba-zakon-da-bi-obstal-voditi-z-razumom.
Pomeni, da »govorijo« popolnoma drugače, da premišljenim odločitvam dajejo
prednost, pri ohranjanju neke skupnosti, pred čustvi, čeprav… tudi pri njihovem
pojmovanju me na smeh sili, kajti za Nemce velja isto, kot za vse ostale »narode«
- potencialno sta le dva odstotka, med vsemi dvonogimi-v-oblačila-odevajočimi-se,
ki sta razumska, potemtakem zmoreta logično mišljenje…
Ko ne
bi razkrajali vsega (posledično tudi Sveta), kar jim v šape pride, bi mi bili
celo simpatični, s svojo bebavostjo, a mi niso, in mi tudi biti ne morejo!
Srce.
Zgolj in samo prispodoba, in to NAPAČNA prispodoba za čustvovanja, kajti… že res,
da čustvovanja (ob)čutimo TUDI v prsnem košu, v podobah nekih bio-kemičnih
reakcij, a je res tudi to, da se porajajo in obstajajo izključno v – MOŽGANIH!
Srce je zgolj črpalka, navadna črpalka, nezmožna zavedanja, pa – če se ne morem
zavedati, ničesar, potem tudi nekega odnosa ne morem oblikovati, tudi v podobah
čustvovanja ne.
Logika.
Logika je tista zadeva, o kateri obči niti pisniti ne bi smeli, ker je ne
premorejo, ker je niso zmožni prepoznavati, ker o njej – ničesar NE vedo!
NE
obstajajo »ljudske logike«, ne vem, čevljarska, mesarska, trgovska… NE,
obstajajo določeni mišljenjski kalupi, ki se (v odvisnosti od nekih
specifičnosti okolja, poklica) lahko, v nepomembnih niansah, med seboj
razlikujejo, a se vsi, od prvega do zadnjega, nahajajo v okvirih pameti ( =
NE-umnosti, kadar se pamet poda razreševati vprašanja iz sveta razuma!).
Obstaja ENA sama logika, in z drugo besedo ji pravimo - razum.
Na
logiki je utemeljena Narava, s svojimi zakonitostmi (zato zmore, ker »govori
isti jezik«, razum = logika te zakonitosti tudi prepoznavati, jih »odkrivati«),
pa zanjo ne moremo trditi, da je hladno preračunljiva… kakor lahko o logiki
tako trdi samo popoln BUTEC!
Res je,
preračunljiva pamet zmore delovati v nasprotju s čustvovanji… res je tudi to,
da se logika (alias razum) in čustvovanja izkazujejo v nasprotjih, kajti –
medtem ko razum UGOTAVLJA DEJSTVA, da bi se lažje, bolje, uspešneje soočal z
realnostjo, čustvovanja ta dejstva »meglijo«, jih »vidijo« drugačna, kot
dejansko so, pa si, s tem, samo težave na vrat nakopavajo. Vendar – res je tudi
nekaj drugega, o čemer občost, niti slučajno, NIČESAR NE ve: razum UPOŠTEVA
govorico čustvovanj, jim dopušča do izkazovanj, do njihovega vplivanja na
odločitve, a to počne le tam, in takrat, kadar je takšno izkazovanje ne samo
potrebno, pač pa ETIČNO nujno! Pa zmore, denimo, razum sočasno ugotoviti neko
krivdo, za nepravilno, za nedopustno ravnanje, obenem pa zmore (prav na temelju
tistega smili-se-mi, na temelju čustvovanj) iskati RAZBREMENILNE, olajševalne
okoliščine, da ne bi prestrogo (oz. krivično) razsodil. In tudi razum zna, z
lahkoto, izračunati, da slabo (ali celo NE-) plačana delovna sila povečuje
dobiček, a se, kljub temu, zoperstavlja suženjstvu in izkoriščanju nasploh.
Tako da – ja, različno delujeta, razum (logika) in čustvovanje, a v primeru
razumskih bitij delujeta usklajeno, in edino pravilno.
Kako »mislijo
s srcem«, ali je v tem »srcu« tudi kaj (če ne pretežno) slabega… ne vem, a
razna pobijanja, med nekimi vojnami, na primer, razna obračunavanja navijaških
tolp, razne podobe nestrpnosti (do istospolno usmerjenih, do Ciganov, »južnjakov«,
črncev… do pripadnikov drugih ver, ali političnih prepričanj… do
njim-ne-ljubo-mislečih nasploh) govorijo o tem, da – ne, ni pri njih težava
samo v odsotnosti »glave« (razuma), pač pa tudi v odsotnosti »srca«
(čustvovanja, usmerjenega v dobrobit skupnosti ali zgolj nekih drugih, od njih
drugačnih). Ne nazadnje – bojda jih skušajo (na)učiti empatije, sočustvovanja,
uvidevnosti… kar ne bi bilo potrebno početi (itak je popolna izguba časa), ko
bi znali »misliti s srcem«, in ko bi v njihovem »srcu« bilo karkoli upoštevanja
vrednega!
Ja,
njihova »ljubezen« (njihov rad-imeti-drugega) – tako drugačna, v bistvu pravo
nasprotje DEJANSKI ljubezni, ki Ni spremenljivka (odvisna od »postelje«, »lonca«,
»premoženja«…), pač pa je trajne narave (tudi v zakonski zvezi, tudi po
petdesetih, stotih letih skupnega bivanja), in traja vse dotlej, dokler
obstajajo njene osnove, dokler obstajajo vsebine (s katerimi se nekdo
izkazuje), na temelju katerih se je ta ljubezen porodila! In se NE poraja na
osnovi (zunanjega) izgleda (»lepote«), še manj na osnovi parjenja, in iz njega
izhajajočega zadovoljstva.
Saj
pravim, bili bi mi celo simpatični, ko… ko jih ne bi bilo v svetu človeka! In…
Kako, s
čem je »treba« misliti?
Za obče
bi bilo najbolje, ko se sploh ne bi, vsaj pretirano, izkazovali s takšno »dejavnostjo«,
kajti razmišljanje ni ravno njih močnejša plat. Razum pa naj kar razmišlja,
tako kot zna in zmore, ne nazadnje – prav razmišljanja razuma so zaslužna za
vse kakovostne spremembe, katerim tudi napredek pravimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar