Načrte
so mi požrli, tudi tiste, ki so se že v svoji izvedenosti izkazovali, in bi
samo obstati morali, pa ne načrtujem ničesar več, vsaj tistega nečesa, kar bi
se drugače kazalo, kot neka običajnost, neka, bolj kot ne, samoumevnost,
rutinsko prazna, in predvsem nikomur moteča.
Zasnovanosti
mi ne morejo odvzeti. Nič več, če sem jo doslej uspel obraniti, in ohraniti,
kljub silnim nekim poskusom, ki so me hoteli sebi ustrezno spremeniti.
Potemtakem mi tudi ne morejo vzeti ničesar tistega, po čemer sem tako drugačen
od njih, od mišljenja in čustvovanja, pa vse do ravnanj, ki nikakor niso v
njihovem stilu vsi-tako-delajo, in se zategadelj izogibajo potem skozi smrad in
svinjarijo, tako značilna elementa za vse nagonske, nemoralne podobe.
Lahko
mi vzamejo, dodatno, še nekaj časa, lahko mi ga »zgolj« grenijo, a dlje kot do
tega, da jim bom s kletvicami vračal, in da bom še manj odšteval, kot že sicer
počnem, do končne odrešitve, izključno od njih, jim ne bo uspelo. Premajhni so,
ničesar vrednega v njih ni, pa – četudi se na lestve povzpnejo, se vrh svojega svetega-triglava
šopirijo, v poplavi zdrizastega smradu, še vedno ne bodo omembe vredni, kaj
šele upoštevanja! In…
Ko
dospeš do stanja, da ti več ničesar ne zmorejo vzeti, je skorajda tako, kot bi
te čas blagoslovil, na sila grenak, boleč način, a kljub temu. In ko ti postane
vseeno malodane za ves »njihov« svet, pa če crkne, v hipu, ali ne… da, tudi
takrat do nekakšnega napredovanja dospeš, pa čeprav si ga nikoli, takšnega,
nisi ne obetal, ne želel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar