Popoldne,
po kosilu, sem, po naključju, še šesto bunkico odkril. Prikrivala se je,
doslej, v gošči listovja, in sploh majhna ni, že deset centimetrov izkazuje, in
je temu primerno tudi debelušna…
Ja,
marsikaj se prikriva, a za razliko od tega marsičesa, odkrita bunkica ničesar
za hrbtom ne skriva, in ničesar od mene ne pričakuje, sledeč, kakor zmore
golazen, nekim svojim interesom, za doseganje katerih je pripravljena tudi
svinjati, uničevati. Ne, zgolj rasla je, v gosti senci, in izpričala, da praviloma
ni res tisto, o čemer, kot o resnici, oči pričajo…
Paraziti.
Strokovno so dokaj obsežno opredeljeni, v podobi raznih uši, stenic, bolh,
klopov, trakulj… a nihče ne pove, da jih mrgoli v dvonoštvu, in nihče ne pove,
da je moč tudi svinje kot zajedalce omenjati. Tudi sam nisem tega vedel, do
nedavnega, ko mi je bilo tako razkrito…
Odkritja
bunkice sem se razveselil, in razveseljenost tudi na Malo prenesel, vseh
ostalih odkritij pa se, žal, ali pa k sreči, nisem mogel. Edini prid, katerega
jim pripisujem, je (raz)širitev lastnega obzorja, določena spoznanja več,
posledično tudi napotek za v bodoče. Da, ko vidiš, da si bil povsem napačen, in
se kot butast izkazal, ker si smradu verjel, takrat je, bržčas, čas, da
zaobrneš svoj odnos do istega. In da malo prevetriš svoja védenja, o marsičem,
tudi o tem, kaj zares je dobrota, in kdo si zares kakršnekoli pomoči zasluži.
Nekoč pa… pomagal sem vsakomur, ki me je poprosil, in tudi crkaval, ne samo
mesece, tudi leta dolgo, želeč v dobro popeljati. Nič več, nikoli več! Ne čutim
nikakršnega dolga do svinjine, krepko manj sem je pojedel, kot je ona meni
požrla življenja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar