Malo
radi Male, dobro me na-vajetih-drži, kadar je doma, nekaj zaradi tega, ker sem
v minulih dveh nočeh nabral, skupaj, le neke štiri ure spanja, kakorkoli že –
čutim utrujenost. Fizično, kakopak, dočim…
Že
ničkolikokrat sem poslušal o tem, da začnejo možgani z leti pešati, da njih
zmožnosti s časom upadajo, čeprav so vse tovrstne trditve zgolj in samo –
BEDARIJA! Ki ne upošteva niti preprostih dejstev, denimo…
… tega,
da z leti nabereš večjo količino nekih podatkov, pomeni, da je baza nekega »procesiranja«
večja, in zmore, kot taka, samo pridodati uspešnosti mišljenja!
… da
vse tisto, za kar menimo, da NI več v »spominu«, še vedno obstaja, in vpliva,
pa če se tega zavedamo, ali pak ne, na ugotavljanje, na razmišljanje!
… da so
možgani zmožni živeti tudi par stoletij, pa ni razlogov, v kolikor ni neke
fizične ali psihične okvare/bolezni za to, da bi jim moč upadala, še zlasti ne
znotraj obstoječe živetvene dobe!
… da je
z možgani tako, kot z, denimo, ledvicami – MORAŠ jih obremenjevati, moraš jih
siliti v delovanje, v nasprotnem bodo obolele!
… da
nismo vsi za vse, pa… kakor pri nekem fizičnem delu – če obdobno primem za
lopato, se bom hitreje in bolj utrudil, iztrošil svoje moči, postal nemočen,
kot pa, če s to lopato vsak dan delam, in sem utrjen…in kdor zgolj misli, da »misli«
(mišljenje je, vsemu navkljub, krepko zahtevnejši proces, kot je tisti, proces,
v okviru katerega pamet »ugotavlja«!), ta se bo, po vsej verjetnosti, prej »izpel«,
kajti – če vse svoje živetje ne uporabljaš ravno pretirano nekega svojega
organa, potem začne le-ta pešati!
Pomnim,
pa še kako, čas, v katerem sem zahtevno terapijo počel – po dvanajst do
štirinajst ur dnevno, vsak božji dan, in to petnajst mesecev! Ob čemer sem bil
jaz »gonilna sila« pogovora, ob čemer sem jaz malodane nenehno govoril, ob tem
moral biti zbran, vedoč k čemu je težiti, kako je obravnavati… in vsak dan sem
bil, pred spanjem, fizično povsem izčrpan, možgani pa – kot da bi komaj
dočakali začetek naslednjega dne, in ponovno šli v »akcijo«…
Imam
prijatelja. Že nekaj desetletij je psihično obolel. Menda se tega tudi zaveda,
a zadeve, očitno, ne jemlje ustrezno, niti malo resno. In jamra, nenehno, in
tudi ima radi česa jamrati. Vsako leto nekajkrat pade v stanje popolne
brezvoljnosti, depresije, nespečnosti… ni se zmožen soočati s preprostimi,
dobesedno banalnimi problemi, ne najde energije za to… kratkoročen spomin pa…
ma, mislim, da ima »zlata ribica« krepko boljši spomin, kot je njegov…
kakorkoli že – to, svoje stanje mi razlaga po-svoje, ker, pač, »ve« (ja, tudi
on ima /svojo/ psiho, pa je »logično«, da bo o svoji bistveno bolje »vedel« kot
nekdo drug…), da so leta kriva zanj, čeprav je istih let kot jaz (pomeni, da še
ni metuzalemsko star), čeprav me vedno, ko se znajde na tleh, pokliče, da mu na
»ekspres« način, in vsaj za nekaj časa, omilim počutje… in, začuda, podobno
stanje, raje krepko hujše, mi je uspelo odpraviti z omenjeno terapijo, s tem
tudi možganom preroditi njih delovanje…
Velikokrat,
ko jih poslušam o njih »zrelosti«, temu ustrezni »resnosti« (»zresnjenosti«),
za primer vzamem podobo iz narave, denimo – nekega konja! Mejduš, četudi jih bo
štel petindvajset, let, se bo ta konj, še vedno, znal povsem razbremenjeno,
razigrano, nezaustavljivo izkazovati, ko bo tekel in poskakoval prek pašnika,
pa – če je njemu, in ostalim (uradno prepoznanim) živalim Narava dala to zmožnost,
zmožnost ustreznega reagiranja na posamične okoliščine (ko je čas za žalost, so
žalostne, ko je čas za veselje, so vesele, razigrane), potem je, bi si upal
trditi, po istem principu in povsem enako naredila tudi pri dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se!
Pa resnično ni razloga, da bi pred neko okvarjenostjo, ali smrtjo možganov, o
njih nezmožnostih delovanja govorili!
Ni komentarjev:
Objavite komentar