Uvodoma
zapišem: vsa Narava temelji na povsem logičnih načelih in izključno zaradi tega
zmore obstajati milijone let!
Naravo,
njeno zasnovanost, njene značilnosti, posledično tudi njena izkazovanja,
obravnavam kot merilo pravilnega, in da je takšna obravnava edina ustrezna, o
tem mi pričajo tudi izkušnje, pridobljene v okvirih izvajanja psihoterapije, ko
sem iskal (in, kakopak, tudi našel) NE-pravilnosti, potemtakem NE-naravnosti
oziroma okvarjenosti (izkaze obolelosti) prav v – odstopanjih od naravnega…
Res je,
človek se razlikuje od živali, pa človeka, in njegove specifičnosti, NE kaže
obravnavati skozi iskanje enakosti med njim in živaljo, vendar je res tudi to,
da je »človeštvo« sestavljeno iz nagonskih bitij, in je res tudi to, da je,
obravnavajoč »človeštvo«, iskanje te, omenjene enakosti ne samo dopustno, pač
pa celo nujno potrebno! Primerljivo s primerljivim…
Enakopravnost
v vsakdanji praksi Narave NE obstaja drugače, kot samo v podobah neke
IZHODIŠČNE možnosti, ki pa hitro preneha obstajati, kar pomeni, da s tem
prenehanjem obstajanja možnosti preneha tudi enakopravnost, kajti…
Narava
je vsem živalim, in vsaki, namenila njeno specifično vlogo, s katero se
sleherna posamičnost izkazuje v odnosu do celote, s tem, ko tej celoti
doprinaša tisto, kar le-ta potrebuje za svoj, čim bolj nemoten, obstanek.
Pomeni, da je Narava vsemu, in sleherni posamičnosti, najprej namenila –
ZADOLŽITEV, opredelila ji je, kaj MORA početi, s čem MORA doprinašati
skupnosti, da bo zanjo tudi sprejemljiva, da ji bo dovoljeno, znotraj te
skupnosti, znotraj celote, obstajati. Pomeni, da je Narava zastavila zadeve z
DOLŽNOSTMI (in NE s pravicami)!
Na
temelju teh dolžnosti Narava ugotavlja tudi ODGOVORNOST(i), pa vse tisto, kar
se izkazuje z NE-izvajanjem nekih aktivnosti (zadolžitev), potrebnih za
obstajanje celote, preprosto ukine, odpravi! Tam, kjer ni več razlogov za
obstajanje določenih posamičnosti, tam le-te izumrejo… tam, kjer nastopijo neke
drugačne okoliščine, tam, kjer, posledično, nastane potreba po drugačni
obravnavi prejetih zadolžitev, tam sledi prilagajanje zadolženih (izvajalcev
teh zadolžitev), pa kuščarji izgubijo okončine (in postanejo t. im. slepci),
človeška ribica izgubi vid, ptica izgubi zmožnost letenja…
Šele v
končni fazi Narava dospe do – PRAVIC, do tega, da smejo tiste posamičnosti, ki
bolje, in količinsko več opravijo za celoto, postati močnejše (od ostalih), in
da si smejo, na osnovi tega, »dovoliti« (posledično tudi prilastiti si, imeti)
več od nekih drugih.
Da,
Narava zgolj v izhodišču VSEM porodi, načeloma vsaj, enake zmožnosti (sposobnosti),
in vsem (znotraj posamičnih podob živetja) porodi enake zadolžitve, a v
naslednjem koraku že IZNIČI to enakost, in presoja samo na temelju tega KOLIKO
(če sploh) posamičnosti opravljajo svoje zadolžitve, in KAKO jih opravljajo, ob
čemer vse tisto, kar odstopa, v negativnem smislu, od njenih pričakovanj,
preprosto – izloči!
Si
zmoreš predstavljati neko čredo, neko krdelo, neko mravljišče… v okviru
katere(ga) bi vsi, in vsakdo, bili enakopravni, in bi imeli enako pravico do,
na primer, odločanja?! Jaz si tega ne zmorem zamisliti drugače kot v podobah
kaosa, v podobah, ki bi pričale o tragičnem izkazovanju takšne neke ožje
skupine (skupnosti, celote), o izkazovanju, ki bi, neizogibno, vodilo proti
koncu obstajanja cele neke skupnosti! Ne da se, nikakor, na tak način, čreda se
niti z mesta ne bi premaknila, ko bi vsakdo o njenem premikanju odločal, ko bi
vsakdo vedel, kam mora iti, in bi ta védenja vključevala premike v vse smeri
hkrati! Neizvedljivo stanje.
V
Naravi tisti, ki bolje opravlja svoje zadolžitve, in jih opravlja v večjem
obsegu, ne izkazuje samo svojih zmožnosti za izvajanje zadanega mu dela, pač pa
izkazuje tudi svojo MOČ (lahko v podobah telesne moči, ali moči v spretnosti, v
pravilnem odločanju), in na osnovi te moči dospeva tudi do – večjih pravic!
Res je,
tudi Narava pozna neka preverjanja obstoječih stanj, pa vsake toliko v vsaki
čredi pride do njihovega ugotavljanja, do »merjenja moči« (s tem, posledično,
tudi do ugotavljanja izhajajočih pravic), a je res tudi to, da takšna merjenja
ugotavljajo DEJANSKA stanja, in ne umišljenih, domnevanih oz. želenih! Pomeni,
da si v Naravi lahko pridobiš VEČ »enakopravnosti« (večje pravice) IZKLJUČNO na
osnovah izkazanega (svojega prispevanja celoti, svojih sposobnosti), medtem ko
večina ostaja pri MANJ »enakopravnosti«, v stanju, v katerem, preprosto, MORA
slediti tistim zmožnejšim, se po njih odločitvah ravnati.
Tega,
kakopak, ne boš opazil pri neki, na primer, bivolji čredi, ki se pase na bogato
obrodečem pašniku, in je za vse, sočasno, dovolj paše, boš pa, zlahka, opazil
tam, kjer so danosti omejene in kjer, niti v teoriji, ni dovolj za vse, pač pa
samo za močnejše, spretnejše, izkušenejše, sposobnejše…
Res je,
človeka je potrebno drugače obravnavati, kot žival, kajti človek, kot razumsko
bitje, se že rodi z uvidevnostjo, z občutkom za delitev, posledično za prav in
NE-prav, potemtakem, vsaj v osnovah, z etičnostjo, ampak – »človeštvo« se
takšno NE rojeva, pač pa se rojeva natanko tako, kot se rojevajo vsa nagonska
bitja, temelječ na boju-za-obstanek, pogojenem (in izkazovanem) s sebičnostjo,
pa… medtem ko človek išče skupnosti (vsem) sprejemljive rešitve, in izključno
skozi dobrobit te skupnosti do lastne dospeva, znotraj »človeštva« iščejo vsak
sebi, in pravice, in imetje, in bi vsak po-svoje, potemtakem bi, vsak,
naravnost v kaos, naravnost proti (tudi lastnemu) propadu, potemtakem, če grem
korak dlje, »človeštvo« POTREBUJE predvodnika, nekega usmerjevalca, odločevalca,
pastirja!
Kjer
vsakdo sme, tam vrednosti ne zmorejo obstati. Kjer vsakdo ve, tam védenja ni. Kjer
vsakdo zna, tam… se napredek izkazuje v podobah vračanja-v-nazaj, v podobah
razkrajanja nekega napredovanja (kolikor je le-tega sploh bilo).
Na
temelju enakopravnosti (katere NE pojmujejo v podobah neke IZHODIŠČNE namere,
pač pa v podobah vsakdanjega, praktičnega izkazovanja… neodvisno od tega,
koliko, če sploh, si sposoben, koliko si prizadeven, odgovoren, pripravljen
nositi posledice lastnega početja) nastajajo, v »človeški« družbi, številne
KRIVICE, takšna stanja, ki ONEMOGOČAJO nemoteno obstajanje skupnosti kot take,
neke celote (priporočljivo je, to celoto, obravnavati v podobah planeta Zemlja,
kajti vsi obstajamo na njem, na, četudi /za naša pojmovanja/ nekoliko večjem, a
obenem omejenem področju)! Bom navedel povsem preprost primer, takšnega
porajanja (mnogih) krivic, primer, ki je dodobra obarvan s tistim, čemur
pravimo potrošništvo…
»Vsi
smo enakopravni,« ne samo mnenje, neko prepričanje, pač pa tudi pričakovanja in
zahteve občestva. In, kakopak, če smo-vsi-enakopravni, potem MORAM tudi »jaz«
imeti možnost dostopa do tistega, kar vidim pri nekem drugem, pa – če ima ta
drug avto, moram imeti priložnost dospetja do avtomobila tudi »jaz«, če sme ta
nekdo sredi januarja jesti jagode, MORAM takšno priložnost imeti tudi »jaz«…
Kakopak,
takšno izkazovanje NI samo posledica ugotovitve tega vsi-smo-enakopravni, pač
pa – NEtvorna bitja, NEzmožna samim sebi in iz sebe ustvarjati lastna
zadovoljstva (zadovoljstvo = ugodje pa je potrebno za živetje), potrebujejo
nadomestke (tisto »tuje perje«), obenem pa NEsposobna bitja, ki se v
medsebojnih odnosih izkazujejo izključno kot nič-posebnega (nič izstopajočega,
omembe vrednega), imajo pa željo (celo izjemno močno, in temelječo na občutkih
manjvrednostnih kompleksov) po biti-nekaj-več (ali vsaj z ostalimi primerljiv),
zmorejo IZKLJUČNO na temeljih dospevanja do materialnega (do tega »tujega perja«)
govoriti o (in to tako tudi obravnavati, »vrednotiti«), ugotavljati nek svoj
sem-vsaj-primerljiv-z-ostalimi, marsikdaj pa tudi tisti
sem-več/vreden/-od-ostalih! Ampak – sposobnosti pa ni, v enakem obsegu
porazdeljene, in tudi možnosti ni, za to, da bi vsi enake prihodke prejemali,
pa – ker tega ni, ker se sami NE zmorejo približati želenim dobrinam, morajo
ponudniki teh dobrin – dobrine približati občestvu, te dobrine narediti za
cenovno sprejemljive (dostopne) vsakomur!
Kako pa
dospeš do te cenovne dostopnosti?! Na različne načine…
Prvi
način je ta, da povečaš količino proizvedenega (radi govorimo o
hiper-produkciji), kajti s tem dosežeš zmanjšanje (nekih fiksnih) stroškov na
enoto (če že imam stroj, in če že vrednost njegove nabave vkalkuliram v ceno
proizvoda, bo del amortizacije, ki /tudi/ vpliva na končno ceno, manjši, v
kolikor bo stroj delal štiriindvajset ur dnevno, in ne samo osem… in enako
načelo velja tudi za ostale, druge fiksne stroške, od najemnine oziroma od
fiksnih stroškov samega objekta proizvodnje, pa vse do obsega spremljajočih
nekih služb, katere potrebujem za svoje poslovanje)…
Drug
način je ta (že kar stalnica v praksi), da bom za izdelavo nekega proizvoda
uporabljal cenejše (potemtakem tudi slabše, večinoma vsaj) materiale (zaradi
tega tudi rok trajanja izdelka ne more biti tako dolg, kot je zmogel biti v
preteklosti), pomeni, da bom proizvajal (tudi na prehranbenem področju) –
SLABŠE proizvode!
Tretji
način je – nižanje stroškov same izdelave, potemtakem stroškov dela.
Delo,
fizična delovna sila, je največji del stroškov neke proizvodnje, predvsem pa je
KONSTANTEN del (objekt postavim, zanj enkrat plačam, in mi služi neko obdobje…
enako velja za stroje, infrastrukturo…), delavce pa moram plačevati ves čas
njihovega dela, ob čemer zahtevajo vedno več, pa me striženje med stroški-dela,
na eni strani, in željo po tem, da proizvod naredim še cenejšega (posledično
vsakomur-dostopnejšega, še bolj posledično bolj-prodajanega)… dobesedno žene v
to, da:
-
povečujem
delovne normative;
-
slabšam
kakovost delovnih pogojev;
-
nižam
(krčim) pravice zaposlenih;
-
nadomeščam
fizično delovno silo z napravami;
-
iščem
cenejšo delovno silo (na nekih drugih geografskih področjih);
-
ne
nazadnje (gre, na žalost, kar za stalno prakso!!!), da GOLJUFAM skupnost (tako,
na primer, da pri izdelavi proizvoda uporabljam neke – načeloma vsaj –
nedovoljene materiale, a cenejše… da sestava izdelka NI enaka deklaraciji… da
NE izpolnjujem pogojev, opredeljenih v nekih zavezah o, denimo, servisiranju
prodanega proizvoda, in predvsem v njegovem, časovno opredeljenem, delovanju
oz. trajanju… da zaposlenim ne izplačujem vsega tistega, kar bi po zavezah
moral izplačevati… da, s prikazovanjem lažnih podatkov o poslovanju, državi ne
plačujem toliko, kolikor bi dejansko moral…).
Z
drugimi besedami, in če zaokrožim, to pomeni, da me ta obča glad, to »potrošništvo«
(ki je »v krvi« nagonskih bitij, in ga NI potrebno posebej ustvarjati,
spodbujati) vodi do tega (zlasti v okvirih nemilostne konkurence), v povezavi z
»mojo« željo po tem, da bi tudi »jaz« več-imel, da – povzročam KRIVICO!
Na eni
strani se, potemtakem, nahaja POVZROČANJE KRIVIC, na drugi strani pa obstaja
(tozadevna vsaj) neka enakopravnost, neka možnost (malodane slehernika)
dospetja do tistega-kar-ima-nek-drug (in si tudi »jaz« želim imeti), potemtakem
na drugi strani obstaja neka »pravica«, neko zadovoljstvo (četudi TEMELJEČE na
NE-poštenosti, na NE-moralnosti, na NE-logičnosti), in med obema tema
(nasprotujoče delujočima) stranema je potrebno »balansirati«, iskati nekakšno »ravnotežje«,
neko stanje, v okviru katerega bo zadovoljstva vsaj za kanček več kot
nezadovoljstva. Pa čeprav (kot proizvajalec) to balansiranje prepuščam
skupnosti (državi), katero že tako in tako goljufam, obenem pa nanjo prenašam
obveznosti (v podobah nekih socialnih pomoči, na primer), katere bi sam (kot
delodajalec) moral izpolnjevati!
»Razvoj«,
»napredek« prek Sveta ne poteka enakomerno, nasprotno, »nerazvite« skupnosti
zaostajajo za »razvitimi«, vendar – tudi te, »nerazvite«, želijo imeti
enakopravnost, enake pravice, enaka ugodja, kot jih imajo »razviti«, in ta
želja, ki v praksi NI izpolnjena, poraja – nezadovoljstvo! Nekdo, ki cele dneve
pregara za nekaj pesti riža, denimo, zagotovo ne more biti zadovoljen, takrat,
ko ugotovi, da neki debeli »razviteži« za njegov proizvod plačujejo krepko več,
kot pa znaša njegov nekaj mesečni dohodek. In si, tako, kot si to želijo v »razvitosti«,
tudi on, zase želi – več-imeti, bolje zaslužiti, pa se, posledično, trg cenejše
(celo cenene) delovne sile vse bolj krči, postaja negotov, obenem socialne
razmere, na teh, »nerazvitih« področjih, vodijo do družbenih konfliktov
(ponekod se pobijajo tudi zaradi povsem banalnih zadev, zaradi zadev, ki SO
rešljive… ko bi se celota zavedala same sebe, kot celote, v kateri je sleherni
delček so-pogojen z ostalimi!), ti družbeni konflikti pa se razraščajo in se
odražajo sprva zgolj v neposrednih okoljih, kasneje pa tudi tako, da – nihče na
planetu ne more obstajati v stanju, v okviru katerega ne bi bil (vsaj posredno)
ogrožen od nekega drugega, ki si želi samo neko enakovredno obravnavo, neko
(tudi, ali predvsem zase) enakopravnost!
Takšnega
stanja v (dejanskem) svetu človeka NIKOLI ne bi bilo (radi že omenjene
uvidevnosti, etičnosti, ne samo radi razumskosti in, posledično, upoštevanja
tega, da ne smem pričakovati zadovoljstva tam, kjer se z nekim izkoriščanjem
izkazujem), obstaja pa, natanko enako stanje, v celotnem preostalem svetu, tako
med (uradno prepoznanimi) živalmi, kakor tudi med rastlinami (da, tudi pri
rastlinah so močnejše prodornejše, uspešnejše, si več jemljejo kot ostale)! In
tudi v živalsko-rastlinskem svetu NE vedo tega, da obstaja sledeč vrstni red:
NAJPREJ ZADOLŽITVE (ki ne smejo skozi-prste-gledati)… nato IZVAJANJE( ki je
neposredno odvisno od zmožnosti izvajalcev)… v naslednjem koraku ODGOVORNOST (v
Naravi je sleherna NE-pravilnost v izkazovanju kaznovana)… in šele na koncu
PRAVICE (ki so NEenakomerno razporejene, v neposredni odvisnosti od zadolžitev
+ njihovega izvajanja + odgovornosti)!
Srbi
pravijo, da ni moč (iz)ravnati krive reke…
Moč jo
je, seveda, (iz)ravnati, a izključno pod nekimi pogoji, v okviru tega, kakopak,
da ji najprej ustrezno (dovolj močno) strugo urediš (ki bo reki onemogočala
njen po-svoje) in da nenehno skrbiš za to, da reka (s svojimi silnicami) te
struge ne bo ogrozila, je celo odpravila, pomeni, z drugimi besedami, da se
nenehno zoperstavljaš silnicam (nameram), s katerimi se reka želi, in
potrebuje, izkazovati, in nadalje to pomeni, da – nenehno deluješ PROTI volji
te reke, pri čemer ji, z nekimi »sladkorčki«, omogočaš to, da bo učinkovanje tvoje
volje močnejše od njenih želja (ali pa, da jo s »palico« pri/siliš v
ubogljivost), vendar – na tak način zmoreš (kolikor si pri možnostih za to) ohranjati
zgolj neko minimalno, običajno, NAVIDEZNO delovanje (in zadovoljstvo) reke… in
če tega ne počneš nenehno, bodisi radi tega, ker nisi zmožen presojati dejstev,
bodisi radi umanjkanja materialov (virov) za takšno početje, potem doživiš to,
da reka, preprosto, »okove«, katere si ji nadel – izniči! In glede na to, da je
na tem butastem planetu (v rokah nagonske večine) zgolj za ščepec zmožnosti presoje,
glede na to, da so viri (tudi cenene delovne sile) omejeni, in jih, slej ko
prej, izčrpaš… se bodočnost, zanesljivo, ne kaže mirnejša od sedanjosti, ali
preteklosti, prej popolnoma nasprotno!
Sem že
omenjal neke države, denimo Kitajsko – obstaja, kontinuirano, že pet
tisočletij! Verjel/a ali ne, ta dosežek ji je uspel izključno zaradi tega, ker
na Kitajskem NI ne »enakopravnosti« (čeprav zgolj tozadevne) »razvitega«-Zahoda,
posledično NI primerljive »demokracije«, stanja, v katerem znotraj črede vsakdo
meni, da ima pravico odločati o smeri, v katero bo čreda krenila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar