To, kar zreš…

Kar zdaj zreš, to izpuhteva,

da v nič nek izpuhti,

kaže to kam midva greva

v prazno trositi sledi…

Kar imaš, je že poteklo,

prej kot pride v roké,

bi drugače ne povleklo

v nove sanje, in željé…

Mórda za teboj ostane,

da drug vrže v smeti,

nisi kakor cvet s poljane,

ki poljani se deli,

da oplaja, pridodaja,

radi njega da ostaja,

radi njega ne nehuje,

ko viharjem vsem kljubuje…

To, kar zreš, je zrak v dlaneh!

Solza ni, in niti smeh,

ni veselje, in ni tuga,

le privid, le laž-zlato,

ki odplakne tvoja truga

ga globoko v zemljó…

To, kar zreš, je le zrcalo:

nek okvir… prazno ostalo.