Trma

Ne vstati, ne kreniti,

ne v rokave dolge iti,

ne se v žabah otopliti…

ne podal se je množiti!

 

Vsaka prva ne se sliši,

vsaka druga le vztraja,

demokratično v hiši,

trma ne želi do kraja…

 

Tata prosi, moleduje,

kup besed v razlage zlaga,

v gluho stran dopoveduje,

nič, vsaj zlahka, ne pomaga!

 

Čas se noče zavrteti,

želje se brezupne zdijo,

živci prav lepo napeti,

in po malem se iskrijo…

 

Dvigam že zastavo belo,

taktika goré premika:

»Naj ti sami bo veselo,

jaz grem v kuhinjo, in pika!«

 

Ne bi pustil je, seveda,

še premajhne je glavé,

a prepriča jo beseda,

trmi oslabi nogé…

 

In potem… naprej, veselo,

dolg se kaže najin dan,

s trmo vse se je začelo,

s trmo pojde vse do sanj.