Štiri duše…

Golobrad, še v leta slepa

se mi zgodba je vrtela,

ko me neka misel lepa

je povsem prevzela…

 

In sanjaril sem, snoval,

skrito se že radostil,

in čakanju se predal,

da jih bom rodil…

 

Že imena sem izbiral,

drobcene korake gledal,

z njimi čudeže odstiral,

niti pravljične razpredal…

 

Smel čakati prve tri,

veseliti se čuječe,

ob četrtem svet laži

ni pustil do sreče…

Šele ko se je rodilo,

me je otoplilo.

 

Svet-svinjak ni za človeka!

Kjer sebičnost je, praznina,

tam goltava je pokveka,

in človeku – bolečina…

 

Sem sanjaril, in snoval…

Ko sem dočakati smel,

rado sem življenje dal,

da čim bolj bi z njim ogrel…

 

Črtice, z zidu motreče,

proti soncu vse so gnale,

z njimi rasle moje sreče,

da bi z nébom se obdale…

 

A »ljubezen«-trgovanje,

stvar prekleta in smrdljiva,

davek terja, kruto žanje,

ko v hladu se razkriva…

Vse kar ni ji pogoltniti,

to hiti ubiti.

 

To, da meni so vzete

štiri duše, čiste, svéte,

še nekako preživim…

A tega, dokler živim,

prav nikdar ne oprostim,

da sem jaz odvzet bil njim!

 

Štiri duše, moje sanje,

moje želje, radovanje…

Ni srca praznini imet,

ni v praznini sreče žet!