Za
menoj so štiri noči, prespane na tleh. Malo je bilo treba seliti, z najinega na
kavč v dnevni, le-ta pa, v svoji neraztegnjeni podobi, ne nudi ležišča dvema,
pa… da bi ji pri roki bil, da bi se na slednjo njeno težavico, morebitno, takoj
odzval, sem si ob kavču »spanje« omislil…
Spanje
na tleh je bolj »spanju« podobno, čeprav… imam neko peno, ostanek otroške posteljice,
in je »udobna«, le – »malo« prekratka je zame, pa se je treba znajti, da vsaj
nekaj dremeža ujamem. A je še vedno bolje kot…
V
vojski… nič ni bilo »lepšega«, kot nekaj noči prespati v šotoru, v dokaj
razbesneli zimi, seveda. »Prijetni« doživljaji, celo učiti se je bilo moč iz
njih, denimo tega, da se ni priporočljivo sezuvati pred spanjem, ker je
vprašanje, če boš zjutraj lahko zmrznjene škornje obul…
Kasneje,
na nekih orožnih vajah… še huje. Po en »podmetač« so nam dali, ne vem, morda
dva centimetra debeline, in eno odejo, zemlja pa dobesedno zmrznjena. Po prvi
noči, bolj kot ne neprespani, si bil kot »deska«, komajda si samega sebe čutil,
pa sta bili druga in tretja »prespani« kar sede, krog ognja, z obdobnim
obračanjem krog osi, da si se zdaj od spredaj pogrel, malo kasneje še s hrbta.
Kasneje so se »spomnili«, in nam dodatna »podmetača« in odeji namenili, za vsaj
pogojno »normalno spanje«…
In…
nikdar ne bom pozabil tega, da so imeli (morda imajo še vedno) vojaški
tovornjaki rebrasta tla! Verjemi, ni »lepšega«, kot »spati«, celo brez »podmetača«,
na ledeni, povrh rebrasti kovini… tako da je spati na peni, četudi krepko
prekratki, pravi luksuz!
Tudi ko
sem se v hišo, večinoma nedokončano, v nekdanji dom, vselil, je bilo kar nekaj
časa spati na tleh, resda na vzmetnicah, in je šlo. Pa še bi se našlo primerov,
ko sem se sam od sebe znašel na tleh, celo brez pomoči nekih drugih, ki so me
nanje hoteli obsoditi…
Kakorkoli
že, da se, ob čemer raje ne ugotavljam nekih časovnih razlik pri, denimo,
vstajanju s tal, med nekoč in danes, da o tehniki taistega vstajanja raje ne
govorim. Leta so se le nabrala…
Ni komentarjev:
Objavite komentar