Morgen, morgen…

Vsak izgovor prav pride, pravijo, in tudi mene, tu in tam, v tej smeri popelje. Malo je neprespanost na delu, malo me je vreme zaustavilo, nebo, s solzavostjo prekrito, rado mojo voljo upočasnjuje, malo pa me je v pisanje »nagnalo«, kakor se to, pri meni, rado pripeti, kakorkoli že…

 

Morgen-morgen-nur-niht-hojte-zagen-ale-faule-lojte… neka lenobnost, v odnosu do banalnosti, kakršna je čiščenje, me danes preveva, pa… ne morem reči, da se mi je načrt sesul, daleč od tega, sam sem ga podrl, in se tako, tokrat, ne bom loteval temeljitejšega čiščenja v nadstropju, s knjigami in z okni vred, pač pa bom, jutri, le običajno pospravil. Morda z nekim dodatnim poudarkom na kopalnici… moram zlesti v tuš kabino, in njena vražja stekla, na katera se tako rade sledi kapljic nalagajo, umiti…

 

Kakopak, to ne pomeni, da bom danes na of, da se bom presedal, s stola na stol, pa na kavč, in s tem, v bistvu, še najbolj samemu sebi, presedal, ne maram takšnega preživljanja časa, dolgočasenju sem se vselej zoperstavljal, pa, denimo, v službi, ob delu, ene same tople kave nisem popil, pač pa sem vselej do dna že krepko ohlajene skodelice dospel, po uri, dveh. Ne, ko tole zapišem, grem najprej v kuhinjo, in bom, v večji posodi, vodo pristavil, da polento skuham. Minula dva dneva sem namreč obratoval na kruhu, in malček ajvarja čez, pa sem si malo spremembe, skromne, zaželel, kajti…

 

V bistvu so dnevi, v katerih sem sam, edina priložnost, za to, da se koruzni zdrob v moljavo pojedino ne spremeni (če gredo molji tudi v polento, seveda, in ne le v »običajno« moko), ker… ko je Malo doma, takrat – vsakič, enkrat zgolj, denimo, skuham riž, in poskrbim, da je zelo okusen (je, s pomočjo domačega paradižnika, govejih jušnih kock in ostalih nekih dodatkov, zlahka za to poskrbeti), poleg piščančje belo spečem, celo izključno na žaru, da je še boljše, vendar… če je zelo lačna, bo še nekaj pojedla, večinoma pa morava, ob takšnem obroku, na drugačne načine poskrbeti za to, da ustrezno količino hrane poje. A vztrajam, ker jo skušam navaditi, kakor sem to tudi s polento počel. Brezuspešno. Pri mami, bojda, oboje konzumira, ne vem, tu, pri nama, ne. Čeprav, zagotavljam, resnično za dober okus poskrbim…

Ne vem, morda je krivo to, da dete še kako dobro ve, o tem, da je tata »butec«, in da ji bo skušal na njej ljubše načine (u)streči. In vsekakor ne (s)hujša, pri naju, in zaradi nekega morebitnega izostanka obroka, ker do tega sploh pride ne.

 

Bentiš, če drugega ne, in zlasti v primeru, da je prehlajena, raje vidim, da je torto, sladoled, bobi palčke, smokije, karkoli, tudi s koka-kolo bi ji stregel, če drugega ne bi hotela piti, samo da do potrebnega vnosa hrane in tekočine dospe. Nenehno je v gibanju, še z vročino ne zna mirovati, obenem prizadevno raste, pa potrebuje ustrezno energijo…

 

Da, polento bom skuhal, še malo zapisoval, domnevam, predvsem pa me čaka še preostalo pošiljanje natečaja. Upam, da mi ga uspe danes dokončati, kajti včeraj sem ugotovil, da se je število naslovov v imeniku spletne pošte občutno povečalo, pa sem dospel komaj čez sredino tistega, kar je bilo poprej moč v enem dnevu posredovati. Administrator pa mi vseh stikov ne obeležuje, številčno, da bi vedel, koliko jih je…

 

Morgen, morgen. Jutri, zagotovo, nobenega »jutri« ne bo, že mesec dni nisem pajčevin odstranjeval, pa bo sesalec aktiven tudi prek stropov, in zidov, ne zgolj prek tal. Sicer naju, načeloma, ne motijo, a – ko jih je preveč, jih je preveč, zlasti, ker se skušajo širiti v prostor…

 

Časa imam, tako in tako, dovolj, vsaj za takšne stvari, za aktivnosti, katere raje odrinem, kot pa poprimem zanje. Ne zavidam tistim, pri katerih mora biti vse blesteče, nobena praznina, noben nimam-ničesar-drugega-početi, nobeno suženjstvo nekim predmetom, nekemu imetju, me ne prevzame. Stvari so, menda, za to, da služijo, da lajšajo živetje, ne obratno. Zlasti, če dospeš do življenja, pa veš kaj je v času pomembno, lahko celo dragoceno, in kaj ni. A s tem sem, malo vsaj, že na področje določenih psihičnih stanj zašel, in njihovih, vsaj prividnih, tešitev…

 

»Blagor tebi (op.p. meni), ker se s takšnimi rečmi ne obremenjuješ…«

Ne vem, blagor ali ne-blagor, vem, da prevzetih bremen nikoli nisem drugim dajal v razreševanje, in vem, da jih imam že tako dovolj, da bi se še z nepotrebnimi bremenil. In… malo je manjkalo, da nisem zapisal »blagor tebi, ker v takšnih zadevah sebe vidiš«, a nisem, in ne bom, kajti…

 

Nekajkrat sem poslušal, da pišem, ker nimam ničesar drugega, pametnega, kakopak, početi, vendar… ko gledam pamet, in to, kar je njej pametno, hudiča, da sem prav zadovoljen s tem, da se s takšnimi pametnimi zadevami čim manj ubadam!