Mi spod
ruše
moje duše
nek
utrip se vsiljuje,
prav
težeče
svoje
vleče,
ne
okleva, ponehuje,
onegavi,
živ si,
pravi,
kot da
več od mene ve,
zgolj
nadloga,
ne
uboga,
le
težiti vztrajno gre…
Če te
sreči,
kar blebeči,
mislim
si, ko ga odrivam,
kar
bilo je,
to bilo
je,
to, v
sebi, varno skrivam,
se do
sreče
pot
razvleče
in-
večinoma zaman,
ne bi
znova
v blata
nova,
ne bi
nekih novih ran…
Ti kar
upaj
na vse
skupaj,
kakor
najbolje ti prija,
meni
dosti
je
radosti,
ki jih
skaže svinjarija,
nisi
znalka,
le
črpalka,
pa
potisnem te na stran,
več do
upa
ni mi
strupa,
ni do
praznih nekih sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar