Še živ…

… ali drugače – mrtev, očitno, še nisem, vsaj uradno ne…

 

V soboto… šel sem kupiti gumijaste škornje, za Malo, da bo imela v jesensko-pomladanskem času primerno obutev, zlasti glede na to, da, seronja, uživa v lužah, in v blatu nič manj, in… bolj na tesnem sem, kakor običajno, s proračunom, a sem se, kljub temu, odločil, da ji nabavim tudi obutev za v stanovanju, čeprav imajo obstoječe copate rezerve za vsaj mesec, če ne dva, in… čeprav sem se že z razširjeno nabavo »pregrešil«, mi vrag ni dal miru, pa sem se, pri Kitajcu, še mimo polic z igračami sprehodil ter ji, kakopak, tudi tovrstno veselje pripravil. Rad, sila rad jo (raz)veselim, in za to sem še posebej bogato poplačan, v kolikor kupljeno ne obleži nekje, pač pa se ji vedno (z)najde v rokah…

 

Že sem videval negativno stanje na računu, ko sem, maloprej, v spletnem nabiralniku, našel obvestilo ZAMP-a, ene od avtorskih agencij, s katerimi imam sklenjeno pogodbo. In izvedel, da so mi danes nakazali neko nadomestilo, za uporabo avtorskih pravic, v preteklem letu…

 

Dobro, obogatel s takšnimi zneski zanesljivo ne bom, niti v primeru, če se mi tudi preostale tri agencije izkažejo s podobnim ravnanjem, a nekaj vseeno je, ob čemer…

 

Malo me moti to, da me obravnavajo, tisti pač, ki moje zapise uporabljajo, kot neko javno-dobro, pa da šele iz obračunov izvem, da je moč prek radijskih valov moje pesmi poslušati. Čeprav, po drugi strani…

 

Očitno moje pol stoletno izkazovanje pušča neke mrvice, za seboj, uporabne, očitno, pa nisem povsem zaman počel, vsaj na področju pisanja, tega, kar sem. Obenem…

 

Nikoli nisem nikomur nikamor lezel, nikoli, niti za hipec, še najmanjši, nisem bil del občega daj-dam sistema, nikoli prek vez in poznanstev, dobesedno iz nič sem zastavil, ko sem na vrata uredništev »trkal«, in sem, tako vsaj kaže, takšno svoje početje celo preživel, in bodo moji zapisi, tudi na to kaže, celo vse bolj – preživeli mene! Da bodo, namesto nekega kamna, in zapisa na njem, katerega ne želim, pričali o tistem nekoč-je-obstajal…

 

Dobro, tudi v nekih za-uk-priporočenih-knjigah sem upoštevan, tudi v nekih učnih programih moje besede vztrajajo, tudi v neki »tujini« (mi je žal, a imam en sam obraz, in tudi domovine z vetrovi ne menjujem… potemtakem sem – brezdomec?!) me poznajo, ponekod celo bolj, kot tu… a, kljub temu, godi, še zlasti radi tega, ker skozi svoje zapise, tudi tiste, ki so namenjeni otrokom, nikoli nisem hotel samo zabavati, pač pa razlagati, razkrivati, usmerjati, vzgajati… in to početi, v kolikor je le moč, na zabaven način.

 

Tudi to mi, na nek način, prija, da – pred dobrim desetletjem sem se, očitno le fizično, povlekel iz »javnega življenja«, a očitno sem v njem delčke sebe pustil. Kakorkoli že…

 

Sam ugotavljam, in vem na osnovi česa, da ne živim več, da zgolj še obstajam, malo drugače sicer, kot se nek običajen iz-dneva-v-dan izkazuje, a vseeno, po drugi strani pa mi takšne novice, kakršna je današnja, s priloženim seznamom izvajanih mojih del, pripovedujejo o tem, da sem, domnevam, še vedno – živ!

 

Ne, ne bo negativnega stanja, vsaj ta mesec ne! Naj takšno »veselje« ostane za oktober, ko je na vrsti servis Astrid, pa zavarovanje, registracija…