Na
različne načine so skušali opredeljevati razlike med običajno obrtjo in
umetnostjo. Dandanes, v časih enakopravne demokratičnosti, v poplavi »umetnikov«,
v kateri se vsakdo, ki neko skazo, ki naj bi sodila na področje umetnosti,
izkaže, je tega ugotavljanja manj zaznati, kajti malodane vsakdo je »umetnik«…
Res je,
potrebno je imeti… »oko«, da med slikami, kipi razliko zaznaš (pri tako modnih
in bebavih »instalacijah« je lažje, otrok vidi drugačnosti med vodovodno,
električno… »umetniško«)… »uho«, da razlike zaznaš na področju glasbe… in
predvsem samega-sebe, neke prehojene kilometrine, neka spoznana odstopanja, nek
fond (tudi besednega) izražanja, neko dušo, in predvsem, če ne zlasti, neke
možgane, da tudi v »zaoderju« tisti nekaj najdeš…
Moč je
obrtno umetelno praznino izkazovati, ne nazadnje to niti ni redkost, celo med
najvišje nagrajevanimi ne, in moč je s površnostjo, vsaj tozadevno, navidezno,
o polnosti pričati, pa je kar nekaj zadevščin, ki o tem govorijo, do katerih
običajna očesa, ušesa, duše… ne sežejo. Potemtakem je zanje tudi pojasnjevanje,
konkretno razlike med obrtjo in umetnostjo – povsem jalovo početje.
Res je,
pri vsakem trajnejšem izkazovanju pride do neke rutine, do nekega obrtnega,
vsaj na videz, izvajanja, početja, a je res tudi to, da če samo pri tem ostane,
potem zmoreš samo do popularnosti dospeti, zahvaljujoč občemu »okusu«, kakopak,
medtem ko bi ti moralo biti prepovedano s svojim imenom umetnost omalovaževati.
Obenem pa je res tudi to, da – tam, kjer do zamisli zlahka pride, brez sleherne
podlage, v podobah nekega razčlenjevanja časa, denimo tistega, v katerem
obstajaš, obenem pa izvedba taiste znoj znoji, črpa in izčrpava, ure, dneve,
mesece, leta »krade«, ne želeča »poteči« sama od sebe, tam umetnosti ni najti,
kajti umetnost je ja (samo)izpoved, pa z njo nikakršnih težav ne sme biti,
kadar imaš o čem, in s čem, izpovedovati…
Z na
videz preprostimi stavki, ki tako in tako samo pravim očesu, ušesu, duši…
zmorejo do razumevanja, bom skušal, po svoje, seveda, ponazoriti razliko,
kateri ta zapis namenjam, in bom zapisal, da je umetnost takrat, kadar…
Ne
poješ ali igraš po notah, pač pa note poješ ali igraš.
Ne
naslikaš potoka, pač pa potok sliko žubori.
Ne
izklešeš nasmeha, pač pa se kamen smeji.
Ne
ujameš, v objektivu, globine, pač pa globina na objektiv pozabi.
Ne
pišeš o boleči rami, pač pa rama besede boli.
Ne
potrebuješ podpisovati izdelka, pač pa izdelek tebe (p)o(d)piše.
In samo
še štiri pripise izkažem.
Prvi: vsakdo
se zmore naučiti opravljati določene dejavnosti, kiparjenja, slikanja,
komponiranja, morda tudi zapisovanja, a umetnik zmore postati izključno tisti,
ki je samemu sebi šola, tisti, katerega bi uradno šolanje samo oškodovalo,
spridilo.
Drugi: raznih
klovnov, vrvohodcev, modnih oblikovalcev, »instalaterjev« vseh vrst in barv, z
njihovimi izkazovanji ne uvrščam na polje, imenovano umetnost. Nikogar, ki
zmore samo z delom, z vajo, dospeti do svojega početja.
Tretji:
četudi zmoreš, celo umetelno, izvajati neke, na primer, plesne gibe, neke tone
med seboj skladno povezovati, ti to ne zmore pomagati niti do praga umetniškega
izraza, kajti – umetnik si takrat, kadar ples izkazuje (SAMO) TEBE, in ne ti
plesa.
Četrti.
Nekoč
mi je Svetlana pojasnila svojo odklonitev najvišje nagrade, državne, s področja
umetnosti, češ – toliko jih je bilo, pred menoj, ki so prejeli nagrado, čeprav
si je še zdaleč ne zaslužijo…
Hm,
razmišljam, bilo jih je, še vedno so in vedno bodo, kajti – kakor povsod drugod,
tako tudi na tem področju, in tudi v raznih komisijah, odborih, prevladuje
zgolj pamet, zgolj neka občost, povprečnost, resda z nekimi nazivi okrancljana,
a kljub temu povsem običajna praznina, povsem običajen »okus«, pa… kaj je
najbolj poslušano, brano, gledano, občudovano, če ne prav tisto, kar bi se v
smeteh moralo znajti?! In si imela, v bistvu, srečo, Svetlana, da se je nekdo
nate spomnil, da te niso, preprosto, spregledali, te ne opazili, vselej
samosvoje, nikdar v rit lezoče, celo brez dlake na jeziku!
Ni komentarjev:
Objavite komentar