Nekoliko
okrnjeno sem današnji delovni načrt izpolnil, pa nisem, denimo, stekel tuš
kabine pomil. Mi je bilo ostalega več kot dovolj…
Presesal
sem vse stropove, zidove, celo regale, in, kakopak, tla. Tokrat nisem bil
običajno prizanesljiv do pajkov, pač pa sem tiste, ki so že v velike zrasli,
tudi odstranil. Za vsak primer, zaradi Male. Itak je dovolj drobnih ostalo, za
seme…
Lepo je
videti obsijan dan, po vsem deževju, in tudi pogled na sobni termometer je
krepko prijetnejši, kot je bil v minulih dneh. Proti enaindvajsetim se vzpenja,
za dobri dve stopinji več, kot je bilo, kljub nenehno vklopljenem radiatorju.
Tako da obstaja celo možnost, da mi jutri zjutraj ne bo potrebno zakuriti, v
obeh kuriščih, da se bodo zidovi dovolj otoplili, preden Malo prispe domov,
sredi petka…
Prej
sem šel cuckoma dati popoldanski obrok, malodane bi sončna očala potreboval,
tako bohotno sveti z neba. In skorajda podobno je tudi v kopalnici. Drgnil in
zdrgnil sem umivalnik, tuš kad in školjko. Poprej je bilo vse lisasto, pa ne od
umazanije, saj vse to sproti spiram, po uporabi, pač pa – tu imamo tako
apnenčasto vodo, da jo je malodane potrebno piti skozi zobe, da se pesek ne
vali prek grla, pa se, s časom, nabere tega kamna, da je izjemno »lep« pogled,
ko se prek bele »kopalniške garniture« razkazuje. A radi tega kamna zagotovo ne
mislim vsakodnevno drgniti, naj raje umivalnik služi meni, kot da bi jaz njemu…
Mali
sem svežo posteljnino namestil, pristavil pralni stroj in obesil oprano, nekaj
malega posode pomil, pa še kaj, tu in tam, postoril, celo do tega, da sem si
nohte ostrigel sem dospel. Tako sem za jutri pustil samo nabavo in morebitna
presenečenja, katera vselej dopuščam…
Maloprej
sem ugotavljal kako različno se izkazujejo kakijeva drevesca, tista, ki šele
drugo leto tukajšnje rasti beležijo. Načeloma so vsa posajena v enako zemljo, a
dobro vem, da pod površjem tečejo neke laporne žile, izkusil sem jih, ko sem
sadilne jame kopal (nekatere sem moral tudi s krampom in z neko dokaj težko »špico«
obdelovati)… približno enake višine, in rasti so… nekatera sicer na bregu,
druga na ravnem, a vsa z enakimi vremenskimi pogoji, pa – določena niti enega
sadeža niso obdržala, medtem ko jih imajo druga tudi po dvanajst, in več. Pa ne
gre samo za vprašanje količine vode, katera jim je dana, daleč od tega, kajti
drevesce, ki pred kuhinjo raste, in na ravnem, sem v bistvu vsakodnevno
zalival, pa enega samega sadeža ni na vejah. Kakorkoli že, naj jim bo, tem in
vsem ostalim, kakor jim želi biti, naj rastejo, se gostijo in krasijo, in
rojevajo kolikor jim je moč. Premalo nikoli ne bo, za morebiten pre-več pa se
tudi ne bojim, ga bo kam podeliti…
Tako mi
je za danes ostalo samo še pošiljanje preostalih obvestil o natečaju, a na to
moram počakati nekje do večerne pol osme, da mine štiriindvajset ur od
poslednjega pošiljanja, in mi administrator, s svojo dnevno kvoto, ne dela
težav. In bo celo nekaj strani knjige, katero, zaradi njenega »znanstvenega«
izkazovanja, s težavo berem, padlo. A me zanima, česa vsega so zmožni razni »strokovnjaki«,
medtem ko sem to, da je neumnosti, (tudi) bralski, vse samoumevno, že zdavnaj
ugotovil. Pravijo namreč, da je priporočljivo védeti tudi o tistem, kar ni
pravilno, in česar se z grajo lotevaš, pa celo cerkveni »strokovnjaki« Marksove
zapise preučujejo. Domnevam, da so na tekočem tudi s pornografijo, ko pa
hiša-svetosti-čistosti-moralnosti… prek svojega TV in spletnega posrednika tudi
le-to ponuja. Ni kaj, za denar vse, tudi proti načelom… uh, zareklo se mi je,
sem pozabil, za hip, da jih nekateri sploh nimajo, vsaj tistih, ki so z etičnim
skladni, ne…
Melone
so lepo preživele obilico deževja, pa – če se bo vsaj približno takšno vreme
nadaljevalo, v prihodnjem tednu, mi bo znova užitek gledati mojega Sonka, kako
jih (z)maže! Z jagodami pa je, za letos, tu, pri naju, konec – dokaj zgodaj so
zastavile, intenzivno cvetele in rojevale, pa je bržčas čas, da se tudi
odpočijejo…
Trava
čaka in raste, pridno, a se je v tem tednu nisem, in ne bom, pritaknil. Vse je
razmočeno, pa tudi dereze v takšnem niso najbolj zanesljiva rešitev. Obenem pa
sem se z drugimi deli dobro razmigal, pa mi tudi tokrat ne bo treba iti v
fitnes, ali na nek, ne vem, džoging. Za postavo skrbi doživeto, za zdravje pa
sam gaspud buh, čeprav se še nisva imela priložnosti srečat…
Spomnil
sem se, ko sem, pred približno mesecem, kupoval kratke hlače, in me je
prodajalka po številki povprašala. Nekoč sem takšno nosil, sem ji povedal, in
hipoma zaslišal njen »ja, preden ste trideset kilogramov izgubili«… Smešno,
česa vsega ne zmore narediti »lepo življenje«, zlasti, kadar imaš srečo, pa na
dobre duše, ali zgolj »dobre«, naletiš. Včasih je vrag, kadar domnevna enost ni
najbolj poenotena, pa je malodane tako, kot bi v dlani hkrati svetlobo in temo
nosil, ter samo čakal na to, da vidiš, kaj se bo v ospredje prebilo. A pustimo
to, tako in tako so mi že prevečkrat dopovedovali, glede tistega svojega »v
vsakomur je nekaj dobrega«. Ja, samo da za tisto dobro še ni predelovalne
industrije…
Ni komentarjev:
Objavite komentar