Do
vrtca sem dospel še v času kosila, pa je bilo treba čakati, pred zaklenjenim
vhodom, in nas je vsaj sedem bilo pred njim…
Ko sem
prišel do zaprtih vrat njene skupine, sem skozi steklo videl, kako sedi za
mizico, nedaleč stran, s hrbtom obrnjena proti vratom. Vzgojiteljica, varuška,
ne vem kaj je, je, ko me je zagledala, stopila k njej, jo potrepljala po ramenu
in ji, očitno, povedala, da sem prišel. In giska tatina niti toliko časa ni
imela, da bi se obrnila proti meni, pač pa – kot raketo jo je izstrelilo s
stola, dvignila je rokici, in začela teči, najprej ovinek mimo ženske, nato
proti vratom, z njenim tata-tata klicanjem…
Odmaknil
sem se od vrat, da sem tudi drugim staršem omogočil k njim, ter nekaj vstran
pokleknil, da jo tako dočakam. Ni me videla, ko se je prebijala skozi pred
vrati nabranimi, a je rokici še vedno stegovala v zrak, in še vedno ponavljala
tata-tata… ko pa me je zagledala, morda je bila pol metra vstran, takrat pa,
itak…
Kasneje
je zlahka razkrila tudi »skrivalnice« kupljenih ji daril… čim sva vstopila v
stanovanje, takoj, v sekundi, je ugledala coklice, hip kasneje na mizici
čakajočega plišastega ježka, nato pa, tri korake vstran, tudi škornje. In jo je
vse navdušilo, škornji so morali takoj na nogi, nič drugega ni ustrezalo, ježek
naju je spremljal na vsakem koraku, in tudi v tkanje sanj se je z nama
odpravil…
Jutri
bova, domnevam, zastavila z jesensko (pred)novoletnim časom, in bova postavila
smrekico, jo okrasila z lučkami, in tudi na svetlečega snežaka ne bova
pozabila, pa bo z okenskega stekla začel pozdravljati zvezde. O tem sva se
pogovarjala že pred dvema tednoma, in tudi danes, med vožnjo, pa kaže, da gre
za pomembno zadevo, in jo morava, kot tako, tudi obravnavati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar