Nocoj
sem negodoval nad samim seboj, ko sem poskušal spati, češ čemu to počenjaš, ko
pa veš, da je prva noč?! In je praznina, ki je zazijala z njenim odhodom, še
bolj kot sicer kričeča…
Sicer
sem dobršen del noči preležal, a sem ležanje počel zaradi kile – ko ležim, se
črevo povleče na svoje mesto, dlje kot sem pokonci, bolj očitna je izboklina.
Moram to urediti, čeprav bo še počakalo. V tem tednu je na vrsti avto, v naslednjem
bo Malo doma. Morda se takoj za tem podam na pregled… in, domnevam, v čakanje
na obisk pri specialistu…
Rada
ima dež, kajti ko dežuje, takrat zmore skakati po lužah. A se je te dni nanj
jezila, ker po razmočenem nisva mogla na Veliki breg. Čeprav me je
prepričevala, da ne bova padla, ker me bo držala za roko, pa tudi, če padeva,
nič hudega… kakopak, to, da bi bila do kože mokra, v kolikor bi se dričala po
mokri travi, ta malenkost je ne moti. A je motila mene, kajti že itak jo
prehlad daje, pa ne kaže izzivati…
Dva
dneva je bila takšna, kot bi bila na plačilnem seznamu testirnice izdelkov iz
gume, in je ugotavljala raztegljivost mojih živcev. Stari so že, prevečkrat na
preizkušnje dajani, pa bi, načeloma, morali biti trpežni, in vzdržati vsaj od
tu pa do Lune, morali bi biti, a tudi oni, očitno, sodijo med potrošni
material, pa že v višini Everesta začnejo pokati. A sva preživela, oba, najin
preizkuševalni valček, tri naprej in dva nazaj, nato obratno, da bi znova do
treh korakov v raztegovanje dospela. Jo je pičilo, pač, »pridnost« zna biti
sila dolgočasna zadeva…
Pa je
ne oblikujem v neko brezpogojno uboganje, mojemu ugodju namenjeno, ne, daleč od
tega – želim, da ima svojo voljo, želim, da jo izkazuje in se zanjo tudi
poteguje, a le ščep razumevanja pričakujem, kar pa je, pri majhnem otroku,
marsikdaj neutemeljeno. Pri odraslih je večinoma. Kaj pa dete ve o utrujenosti,
celo izčrpanosti, le to zazna, da – če je devetkrat bilo po njenem, potem naj
bi tudi v deseto, in v nedogled, tako bilo…
Pravijo,
da se navadiš, na vse, in tudi na tisto, kar kot slabo pojmuješ. Ne vem, ne bi
se mogel strinjati s tem. Še vedno ločujem med slabim in dobrim, še vedno mi je
slabo moteče, najmanj nejevoljo budeče, le v obravnavi je razlika, pa se
določenega slabega, katerega sem se ničkolikokrat podajal spreminjati, ne
lotevam več reševati, pač pa ga le s sočnim preklinjanjem poskušam, vsaj za nek
čas, v tri krasne, nekam izpred oči, spraviti. Slabo je slabo, in kot takšno
mora vedno ostati, v nasprotnem ločnice zabrišeš, na slabo pristaneš, in se
tudi sam v njem, in z njim, znajdeš. Kar bi bilo škoda, je že tako preveč
slabega, in krepko prevladuje, v odnosu do dobrega, da bi mu količino
povečeval.
Še malo
čakam, da neka, vsaj tozadevno, »dostojna« ura nedeljskega dopoldneva nastopi,
radi soseščine, in bo v kričanje vpijoče praznine poseglo brnenje. Najprej
sesalca, ko bom čistil Astrid, nato tudi kose. Dobro jutro pa sem že izrekel,
tokrat samo kosmatincem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar