V peklu slovenstva

Uboga duša,

ki poskuša

ven, iz kropa ubežati,

nima sreče,

jo povleče

tisočero rok nazaj,

bolj kot pleza,

se napreza,

bolj ji dano je spoznati,

da v zavisti

ni koristi,

da sebičen je značaj…

 

Vrag ogreva,

razplamteva,

prizadevno, nič ne špara,

krop kropi se,

znoj znoji se,

duša pa tako več ne bi,

vrat izteza,

pleza, pleza,

ko vse bolj gosti se para,

ne spustijo,

ji velijo:

če ni nam, čemu bi tebi?!

 

V golgoti

gre siroti,

kjer so vsi enakopravni,

najde vedno,

prav dosledno,

se preprek premnog način,

tik pred zdajci,

ko jebajci

zadržijo jo v savni,

ni kam iti,

ni uiti,

v peklu tudi bog je hin…