Popoldne
pričakujem serviserja. Pripeljal bo Astrid, z opravljenim servisom in tehničnim
pregledom, seveda.
Zadovoljen,
glede tega. Jutri še glede registracije uredim…
Uspelo
mi je, prek telefona, po ne vem koliko poskusih, »ujeti« dimnikarja. Jutri ne
more, bo pa tu (upam, da res) v sredo zjutraj. Zadovoljen, tudi s tem, kajti –
če nastopi potreba, bova Mala in jaz lahko zastavila kurjenje, ne da bi se
bala, da bi dimnikar hodil čistiti zadeve…
Pravzaprav
sem zadovoljen tudi s tretjo zadevo, pa čeprav se ni v zadovoljstvo, vsaj
celovito ne, prelevila…
Povprašan,
pravzaprav naprošen sem bil, da bi prevedel neko knjigo, srednje obsežno.
Dobro, zadeva mi, načeloma, ne bi povzročala preglavic, malo »miganja«,
opravljena usluga oziroma pomoč, pa bi šlo, vendar – zadeva je s področja
medicine, kar pa je, v polnosti, zapletlo stvar. Niti strokovnih izrazov,
premnogih, ne poznam, kaj šele, da bi vedel o tistem, o čemer medicinska
terminologija izpričuje! Ne gre, ne more iti tako…
Ampak
takšne stvari celo »strojno« prevajajo, sem slišal, v podobi nekakšnega
argumenta, ki naj bi me prepričal.
Da, vem
za te »strojne«, računalniške prevode, kar nekaj sem jih že izkusil, in jih,
prebrane, povsem zanemaril, takrat ko sem nekomu tovrstno uslugo delal. »Stroj«
namreč samo siromaši jezik, nima zavidanja vrednega besednega zaklada,
marsikdaj pomena zapisanega ne zmore razbrati, pa v neumnost »prevede«. Resda
ni edini, resda se tudi večina »prevajalcev« na tak način izkazuje, a – kadar obljubim,
da bom nekomu naredil uslugo, takrat to skušam čim bolje opraviti. Česar pa ne
morem narediti, če niti tega ne vem, o čem izvirno besedilo govori!
Pa
verjetno bi zadoščalo, je prepričevanje sledilo v svoje nadaljevanje.
Komu?
Meni vem, da ne. Že tako sem, leta nazaj, prevajal neke knjige, mislim, da jih
je bilo štiri, ali pet, s čemer sem skušal (tudi moralno) pomagati nekemu
možakarju, in preklinjal vmes, ker so se mi besedila zdela tako neumna, da jih
niti bral ne bi! Jaz pa sem jih ne samo prevajal, pač pa tudi dopolnjeval,
popravljal. In takrat sem se zapermejdušal, da bom v prevod jemal samo še
kakovostne tekste, in jih temu primerno tudi spod-svojega-peresa izkazal.
S tem
bi mi naredil uslugo…
Ne,
motiš se, ne bi (ti) je naredil, nasprotno – zaradi mojega nepoznavanja bi
lahko prevod tudi butast izpadel, pa je le bolje, da se v zapisu o prevajalcu
znajde ime, ki pozna področje. Je manj škode, če bo prevod jezikovno šibkejši,
kot če bo bedarije kvasil!
In tako
sva, ob še nekaj preostalih besedah, zaključila to vprašanje. Na-prvo-žogo,
neposredno, potemtakem, nisem zadovoljen, ker sem uslugo odrekel, celovito
gledano pa sem, še kako, ob upanju, seveda, da bo najden ustrezen prevajalec,
pa zamisel ne bo ugasnila. Raje takoj priznam, da sem bedak, kot da bi bedaštvo
izkazoval v podobi podpisanega prevoda, in to s področja, o katerem – pojma nimam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar