Ko bogec bi vedel…

Ko bogec bi vedel kaj človek bo stvaril,

ko z neko živaljo spečal se bo, sparil,

mejduš da drugače bi zgodba zvenela,

tako brez človeka, kot tudi plevela!

 

Ko bogec bi vedel, a kaj, ko je beden,

nikakor vsezmožen, nikakor vseveden,

zgolj neka utvara neumnih vseh fac,

v oblakih brezupnih betežen pajac!

 

Ko bogec bi vedel, ko bi ga bilo,

drugače vrtelo bi mater Zemljó,

bilo bi Resnice, bilo bi Pravice,

in tudi prasice, a le za v mesnice!

 

Ko bogec bi vedel, ko zmogel bi biti,

obraz bi presojal, ne štele bi riti,

a kaj, ko ga ni, pa vsak čas se razpleta

tako kot velijo smrdljiva ničeta!

 

Ko bogec bi vedel… ma, metlo bi vzel,

pa v hipu nov veter bi v čistost zavel,

in vse, kar nagonsko je, in brez morale,

bi spokal v divjino, v obore in v štale!