Čas, ti, čas…

Prijatelj me je, z neko svojo objavo, vzpodbudil k zapisu…

 

Njutn je o absolutnosti časa govoril. In je imel prav, a zgolj deloma prav, kajti čas je absolutna kategorija, v tem smislu, da večno skozi večnost obstaja, in da v tej večnosti večno odmerja, odšteva, razkraja in pospravlja… obenem pa tudi oplaja in poraja. V nasprotnem smisla ne bi imel, ko ne bi mogel, skozi samega sebe, krožiti…

 

Ajnštajn je, nasprotno, o relativnosti časa izjavljal. In je tudi on imel prav, prav tako deloma, kajti…

Skozi različne »oči« različno odteka.

Skozi različne podobe obstajanja se, tudi radikalno, različno izkazuje… pa je, denimo, neki »muhi enodnevnici« dan njena cela večnost, medtem ko je nekemu planetu, kaj šele vesolju (»stvarstvu«) kot takemu, večnost malodane v nedogled razvlečena. Potemtakem…

 

Če imata oba prav, četudi, na bežen, nerazumevajoč pogled različno o istem govorita, potemtakem je čas absolutna relativnost, ali pa relativna absolutnost, kakor ti je ljubše, predvsem pa je pokazatelj resnic(e)… pa ne v tistem občem smislu tega-pa-takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo, ker obči nikoli zares ne vedo, o tistem vsaj, do česar ne zmorejo s čutili dospevati, pač pa… ko pomislim koliko »bedakov«, dobesedno prvovrstnih »butcev« je čas razkril, v podobah nekih redkih posameznikov, ki so, vsak v svojem času, poznavali dejstva, resnice, dejansko vedeli o njih, medtem ko so vsi ostali »vedeli« popolnoma drugače, povsem praznoglavo, potem – mejduš, ko časa ne bi bilo, in njegovega delovanja, potem bi obči samo pri tistem to-pa-»vemo« ostali, in do tistega takrat-pa-nismo-vedeli sploh dospeli ne bi!