Prijatelj
me je, z neko svojo objavo, vzpodbudil k zapisu…
Njutn
je o absolutnosti časa govoril. In je imel prav, a zgolj deloma prav, kajti čas
je absolutna kategorija, v tem smislu, da večno skozi večnost obstaja, in da v
tej večnosti večno odmerja, odšteva, razkraja in pospravlja… obenem pa tudi
oplaja in poraja. V nasprotnem smisla ne bi imel, ko ne bi mogel, skozi samega
sebe, krožiti…
Ajnštajn
je, nasprotno, o relativnosti časa izjavljal. In je tudi on imel prav, prav
tako deloma, kajti…
Skozi
različne »oči« različno odteka.
Skozi
različne podobe obstajanja se, tudi radikalno, različno izkazuje… pa je,
denimo, neki »muhi enodnevnici« dan njena cela večnost, medtem ko je nekemu
planetu, kaj šele vesolju (»stvarstvu«) kot takemu, večnost malodane v nedogled
razvlečena. Potemtakem…
Če
imata oba prav, četudi, na bežen, nerazumevajoč pogled različno o istem
govorita, potemtakem je čas absolutna relativnost, ali pa relativna
absolutnost, kakor ti je ljubše, predvsem pa je pokazatelj resnic(e)… pa ne v
tistem občem smislu tega-pa-takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo, ker obči nikoli
zares ne vedo, o tistem vsaj, do česar ne zmorejo s čutili dospevati, pač pa…
ko pomislim koliko »bedakov«, dobesedno prvovrstnih »butcev« je čas razkril, v
podobah nekih redkih posameznikov, ki so, vsak v svojem času, poznavali
dejstva, resnice, dejansko vedeli o njih, medtem ko so vsi ostali »vedeli«
popolnoma drugače, povsem praznoglavo, potem – mejduš, ko časa ne bi bilo, in
njegovega delovanja, potem bi obči samo pri tistem to-pa-»vemo« ostali, in do
tistega takrat-pa-nismo-vedeli sploh dospeli ne bi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar