…
pravilo, posledično tudi praksa, neštetokrat in nenehno izkazovana.
Že če
si vzameš čas, in opazuješ neko čredo – hitro boš ugotovil, koliko je njena
enotnost, njena skupnost dejanska. In ugotovil boš tudi to, če si, kakopak,
ugotavljanja zmožen, da ta »enotnost«, ta »skupnost« NE temelji na interesu po
skupnosti, pač pa na interesih vsake in sleherne posamičnosti! In ti interesi
se znajo sila hitro spreminjati, in izkazovati krhkost, zgolj tozadevnost »skupnosti«,
ki se sicer, fizično gledano, kaže kot skupnost, dejansko pa je samo, in nič
več – SEŠTEVEK posameznih členov, seštevek, temelječ na EDINEM skupnem
interesu, ki bi ga lahko opredelil kot interes da-bo-čim-bolj-po-moje,
da-bo-čim-bolj-meni-dobro!
Ko je
dovolj paše, in prostora, ko so pojišča polna, takrat samo neka razvrščanja na
hierarhični lestvici zmotijo »idilo«. In vsi, »složno« da je kaj, skupaj hodijo
v smereh, iz katerih jim po travi in vodi diši. Ko pa obojega umanjka, takrat…
takrat boš hitro ugotovil, kaj je pomembnejše, interes za skupnost, in
pripadnost taisti, ali – »moj želodec«…
Neko »lipo
sprave« so (po)sadili. Pustimo ob strani obravnavo določenih vsebin, temelječo
na etičnem, pustimo ob strani to, koliko bi sploh smelo do takšne sprave priti,
upoštevaje, da se, vsebinsko gledano, zadeve niso prav nič spremenile, da, še
vedno, obstajajo sila različne silnice, ki bodo zlahka, v kolikor do ustreznih
okoliščin pride, druga proti drugi puškine cevi obračale, in raje poglejmo
koliko je takšno poenotenje (do katerega NAJ bi sprava vodila) dejansko možno.
Tudi tu uporabimo sila preprost, banalen primer, denimo neko nogometno tekmo,
in neke navijače, tiste razgretih glav, pravzaprav brezglavih…
Na
nekem »derbiju«, na državni ravni, obstajajo vsi pogoji za to, da pride do
medsebojnega obračunavanja. Marsikdaj že pred tekmo, in tudi po njej,
razkazujejo, vsiljivo, kakopak, in nasilno, svojo drugačnost-od-domačinov,
čeprav zmorejo tudi počakati, pa da taisto, z obeh strani, počnejo na sami
tekmi. Bojda ljubijo šport, a niti tega ne vedo, kaj je, in kaj je športno(st)…
Taisti
navijači, ki se bodo na »domači«, lokalni ravni med seboj malodane pobili, bodo
takrat, ko bo reprezentanca igrala proti neki drugi, složno, z ramo ob rami, v
podobah mi-smo-naši, učinkovali proti njim, ki niso-naši. Potemtakem bi se dalo
govoriti o istem, povsem istem principu, veljavnem za VSA NAGONSKA bitja, o
tem, da – dokler se ne čutiš neposredno ogroženega (zgolj) na domačih tleh,
dokler se ne čutiš kakorkoli (ne- ali posredno) ogroženega od-zunaj, zmoreš
kolikor toliko »normalno« pasti-svojo-travo-in-lokati-iz-mlake…
Ta
zadeva velja za VSE nagonske skupnosti, od zakonske zveze, do države ali do
nekih državnih povezovanj, dobesedno za vse – interes, »moj«, osebni, je tisto,
kar me v »skupnost« povezuje, in v skrajnih oziroma določenih razmerah bom deloval
PROTI tej »skupnosti« (boreč se za »po-moje« in »meni«). Skupni imenovalci, ki
povezujejo, združujejo nagonska bitja v njihove »skupnosti«, so namreč dokaj
šibki, pa so janezi družni izključno na temelju (skupnega) jezika (katerega
tako in tako vsak po svoje govori in uničuje)… nekega strahu pred
džonom-pjotrom-luidžijem-hansom… svete gore in zaliva… »naše« tradicije, ki
sploh njihova NI, saj jim je bila, in jim je, še vedno, vsiljeno opredeljena…
džon-pjotr-luidži-hans namreč popolnoma drugače govorijo, na drugačne gore
hodijo, se (vsaj z nekimi) drugačnimi običaji izkazujejo. Dobro, pri slednjem
gre še najlažje, kajti – če so sprejeli vero (in poprejšnjo zabrisali v koš),
če je vse več nekih sveč, in vencev, ob cestah, pa raznih balonov in slik nekih
slavljencev, če je črni-petek dospel do udomačitve, če se vse bolj, ob
pozdravljanju himne in zastave, za prsni koš prijemljejo… potem ni vrag, da se
opice ne bi tudi preostalega naučile, tako in tako nenehno oponašajo!
Hudič
je, kadar sam, v sebi, NIČESAR nimaš, vsaj vrednega ne, pa moraš »vrednosti«
iskati v nečem izven sebe, v materialnem (v imetju) in v dogovornem, pojmovnem
(položaj, oblast), in je hudič, kadar takšne stvari hitreje rastejo na njivi,
na kateri je denar-sveta-vladar nekoliko dlje kot drugod. In je še večji hudič
v tem, da te dobesedno sili klanjati se, brez hrbtenice drugače tudi ne gre, pa
nimaš zadržkov po sprejetju slehernega, kateregakoli gospodarja, da se ti le z
obeti polnega korita izkazuje! In se ta hudič še nekoliko poveča, v svoji
končni fazi, kajti – dokler gospodar dospeva v tvoj dom, dotlej se prilizuje,
ti manj denarja jemlje za svoje storitve/izdelke, celo upošteva, ali vsaj »upošteva«
tvojo besedo, tu in tam, kadar mu interesov ne ogroža, seveda, vendar ko se
enkrat usidra v taistem tvojem domu, ko odkupi in podkupi še zadnjo opeko v
zidovih tega doma, takrat pa se vse spremeni, kajti monopol je le monopol, in drugače
ne zna, kot pridobivati, služiti SEBI, nič več »meni«, in »po moje«…
Poskušaj
s tega zornega kota obravnavati tudi trenutne spopade med Rusijo in Ukrajino!
Rusija je, še vedno, velika, in moteča Zahodu, kakopak, Rusija je, še vedno, iz
različnosti, nekih federalnih enot, sestavljena, pa kako bi jo bilo lažje
spraviti na kolena, pred nekim džonom, kot tako, da jo sočasno skušaš
materialno izčrpati, obenem pa »demoralizirati« (itak ni težko, pri NE-moralnih
nagonskih) in notranja soočanja sprožiti, posledično, če bi džon takšno srečo
imel, čredo razbiti na manjše, zlahka obvladljive dele?!
KO bi
bila Svetu dejansko moteča vojna med omenjenima državama, bi te vojne že kar
nekaj časa NE bilo več! Enako velja za vse ostalo, za (nepotrebna) umiranja
radi nekih drugih spopadov, radi pomanjkanja hrane/vode, zdravnikov/zdravil,
tako pa… kljub silnim besedičenjem o svetovnem-miru, o neki humanosti, ne samo
opazujejo, pač pa tudi navijajo, brezglavi navijači, podpihujejo, materialno in
na vse ostale možne načine podpirajo! In takšnih primerov je bilo že sila
mnogo, tudi druga svetovna se je tako odvijala, kar nekaj časa, preden so
za-svobodo-boreči-se-veliki posegli vanjo. In so to naredili šele takrat, ko so
bili tudi sami napadeni! Zatorej…
Lepo
prosim, ne čivkaj, ne bevskaj o nekem pravnem redu, ko pa ti
priložnost-dela-tatu velja… o neki demokraciji, ko pa bi prvi po-svoje hotel… o
neki humanosti, ko pa te, v iskanju tebi najcenejšega, dejansko figo briga za
trpljenje nekih drugih… o človečnem živetju, ko pa niti vzravnano, kot človek,
stati nisi zmožen!
In samo
še to, za zaključek: črede in čredni si, objektivno, ne zaslužijo drugega, kot
biti obravnavani kot črede in čredni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar