Brez lučk…

Smrečica brez lučk je speča,

in snežak – nemo strmi,

ko se tema v noč poveča,

kot da pravzaprav ju ni…

Ni ročice, da vklopi,

ni željé, da zre sijaj,

čas pa tudi vse zastopi,

pride spet vesel nazaj…

 

V jutro vstati in prižgati,

prvo opravilo dneva,

in tako se radovati,

da pogled sij izžareva!

Pisane so, in zabavne,

se z zelenega smejijo…

Zdaj v temí so nespoznavne,

in za kanček zabolijo.

 

Spet bo bolje, spet bo volje,

znova vse bo zasijalo!

Bo odmevalo v vesolje,

ko se dete bo smejalo!