Časomer dopustnosti vojne?!

Da, res – obstaja nek časomer, na temelju katerega bi bilo moč o dopustnosti, oziroma sprejemljivosti neke vojne govoriti?! Kajti…

 

Na seji (če se ne motim) Varnostnega sveta je Golob, tisti, ki je predsednik vlade »razsvetljene« ah-in-oh Dežele (in ne tisti, katerega kot »mestno podgano« obravnavajo) ugotovil, da vojna v Gazi že predolgo traja, pa da zgolj humanitarna pomoč ne zadošča, pač pa bi Svet moral k političnim ukrepom pristopiti…

 

Mejduš, in to tisočkrat mejduš! Namreč…

Priznam, da ne vem, koliko časa sme trajati neko vojevanje, da zmore biti še sprejemljivo, da ga je moč kot dopustnega obravnavati! Osebno namreč živim, očitno je temu tako, v zgrešenem prepričanju, ki pravi, da je sleherno vojskovanje predvsem izkaz nemoči, v tistih okroglinah, katere, običajno, na vratovih nosijo, potemtakem izkaz – neumnosti, vsaj enega, če ne kar vseh, v spopad(e) vpletenih! In pravi, da ni vojskovanja, ki bi uspelo razrešiti, trajno, kakopak, sporne zadeve, nasprotno, samo še poglablja prepad, potemtakem samo oddaljuje sklenitev nekega kompromisa, vsem vpletenim sprejemljivega dogovora. Pri čemer pridodaja, da je sleherni vojaški spopad poraz vseh vojskujočih, posledično tudi vseh tistih, ki bi zmogli vojskovanje preprečiti, a tega ne naredijo.

 

Pa ni samo v tem zgrešeno, moje prepričanje, tako kaže, kajti menim, in pri tem vztrajam, da se Svet še kako izkazuje s svojim političnim ukrepanjem, celo toliko, da prav ta ukrepanja – spopade izzivajo, jih sprožijo! In tudi v konkretnem primeru je tako, saj prav tisti, ki se za najbolj razvite imajo, s svojo pristranskostjo, bolj v ena krila pihajo, kot v druga, namesto da bi enakopravno, ta svoja pihanja, podelila, in udarila po mizi, češ – zdaj je pa dovolj tega sranja, v nasprotnem…

Bentiš, če so na Kosovu znali »red« vzpostaviti, če so na Kosovu znali SVOJIM interesom (in ne interesom Albancev in/ali Srbov) prisluhniti, mar tudi na področju Bližnjega vzhoda ne bi tako zmogli?! In to celo »malček« drugače, kot je priznanje neke države, katera, v bistvu, v enem samem svojem elementu, sploh – ne obstaja! In, mimogrede…

 

Vojna v Gazi ne traja »samo« zadnjih nekaj mesecev, pač pa traja vse od vzpostavitve judovske države dalje, in še malo dlje, četudi z občasnimi prekinitvami! Pomeni, da traja več kot osemdeset let. Ni kaj, »lep« izkaz svetovne »umnosti«, »civiliziranosti«, »razvitosti«. Pravzaprav, če bolj neposredno povem – lep izkaz nagonskega, živalskega pojmovanja »urejanja zadev«!

 

Na prvi pogled je sila lepo, kadar zaznaš zavzemanje za razreševanje spornih zadev, na miroljuben način, kakopak, malo manj lepo se stvar izkaže takrat, ko ugotoviš, da »razreševalci« niti vsebine ne poznajo, je tudi razumevajo ne, pa radi tega svoje poglede v povsem napačno smer usmerjajo, namesto, da bi jih usmerili tja, od koder podpora obstoječim stanjem izvira. Prav nič mi namreč ne pomaga to, da pipe ne zaprem, pač pa s krpami s tal poplavo pobiram, kajti – dokler bo iz pipe teklo, do tedaj… bo obstajalo »lepo« govoričenje, ki pa o ničemer lepem ne izpričuje!